Romana
SonjaPreplavljeni smo z informacijami o raziskavah, ki lahko ponujajo zelo nasprotujoča si sporočila.
Kako naj vemo, kateri raziskavi lahko zaupamo in kateri ne?
Odgovor smo poiskali pri Sašu Dolencu iz Kvarkadabre, časopisa za tolmačenje znanosti.
»Za pravilno razumevanje novih znanstvenih raziskav potrebujemo veliko predznanja,« pojasnjuje Sašo Dolenc.
»Pomen novega znanstvenega spoznanja zato lažje dojamemo s pomočjo komentarja, ki ga napiše nekdo, ki se spozna na posamezno stroko. Dobre predstavitve novih raziskav najdemo v časopisih, kot sta New York Times in Guardian. Pri nas o znanosti dobro poročajo na Radiu Slovenija in v televizijskih oddajah, kot sta Fokus in Inšpektor na Pop TV. Glede novega koronavirusa bi po tehtnosti in jasnosti izpostavil zapise in intervjuje imunologa Alojza Ihana.«
Kako naj vemo, katerim znanstvenikom lahko zaupamo?
Nikakor ne smemo zaupati nekomu zgolj zato, ker je zdravnik, profesor, raziskovalec ali znanstvenik. Preveriti moramo vsaj, ali govori o področju, za katero je strokovnjak, oziroma ali mu zaupajo drugi strokovnjaki s področja, o katerem se oglaša. Povsem napačne trditve o novem koronavirusu širi tudi veliko zdravnikov, ki niso strokovnjaki s področja nalezljivih bolezni.
Bi morali strokovnjaki glasno in jasno opozarjati, če nekaj ni res? Ali to počnejo?
Ni nam še uspelo razviti kulture spoštljivega in argumentiranega javnega oglašanja strokovnjakov kot pomembnega člena v procesu izoblikovanja javnega mnenja. To je v demokratičnih državah izjemno pomembno, saj skupne odločitve praviloma temeljijo na stališčih, ki jih zagovarja večina.
Kaj pa, če znanstvenikom nihče več noče zaupati?
Strokovnjakom moramo zaupati. A pomembno je, da v argumentiranem javnem soočanju mnenj zmaga glas dejanskih in ne navideznih strokovnjakov. Ključno je, da znanstveniki in strokovnjaki niso tiho, če nekdo z njihovega področja v javnosti širi napačne trditve.
Za razmislek
- Si že podvomil v kakšno raziskavo?
- Komu najbolj zaupaš?
- Ali v šoli kdaj soočite različna mnenja?
Urša
