SonjaVsi se kdaj pa kdaj zlažemo. Večinoma gre za drobne laži, ki jih kmalu pozabimo.
Včasih pa so naše laži manj nedolžne. Denimo, ko učiteljici rečemo, da naloge nismo napisali, ker smo babici pomagali obirati slive.
Doslej smo se s tako lažjo ponavadi izmazali, razen če se je učiteljica spomnila, da je sezona sliv mimo.
A v nekaterih poklicih morajo vedeti, kdo laže. Kako so to ugotovili? Večinoma so se zanašali na govorico telesa.
To ni bila zanesljiva metoda. Raziskave so pokazale, poroča BBC, da je zgolj 50 od 20 tisoč ljudi v večini primerov pravilno ugotovilo, da nekdo laže.
Zdaj so strokovnjaki poskusili z novo metodo.
Morebitnemu lažnivcu so zastavili vrsto vprašanj, na katera ni mogel odgovoriti z da ali ne. Tako so ga pripravili do tega, da se je zapletel v mrežo lastnih izmišljotin. Če so bili pri tem pozorni še na podrobnosti in če so ga presenetili s podvprašanji, so bili veliko bolj uspešni.
Ostržku je zrasel nos, ko se je zlagal. Za zdaj ste varni, ker je Ostržek pravljični lik, a tudi brez tako vidnega znaka,da lažete, vam bo trda predla, ko bodo to metodo osvojili učitelji in starši.
Razen če boste pri tem početju tako izvirni, da se bodo odrasli zabavali, ko vas bodo poslušali.
Slovarček
Če rečemo, da nekomu trda prede, želimo povedati, da je v neprijetnem, nevarnem položaju.
Za razmislek
- Zakaj ne smemo lagati?
- Ali je kdaj laž sprejemljiva?
- Kaj je zate drobna laž?
Urša
Mateja
