Nebo bo treba zaščititi pred onesnaženostjo s sateliti

Zagotovo kdaj zreš v nočno nebo in opazuješ satelite, ki so videti kot potujoče zvezdice.

V zadnjih letih število izstreljenih satelitov hitro raste zaradi čedalje nižjih stroškov prenosa tovora v vesolje.

Podjetje Starlink je denimo pred dvema letoma začelo graditi mrežo satelitov, ki bo skrbela za hitrejšo internetno povezavo. Izstreliti nameravajo vsaj 12 tisoč satelitov, kar je štirikrat toliko, kolikor jih je trenutno v Zemljini orbiti. 

Gosta razporeditev satelitov lahko zaradi svetlobnega onesnaževanja zmoti astronomske raziskave.

Sateliti so namreč izjemno svetli. Ne svetijo sami, temveč odbijajo sončno svetlobo.

Več satelitov pomeni več vesoljskih smeti. Za smet namreč šteje vsako telo v vesolju, ki ne opravlja več svoje funkcije – denimo nedelujoči sateliti.

»Načeloma bi moral vsak lastnik satelita poskrbeti, da ta po koncu delovanja čim prej zapusti orbito in pade v Zemljino atmosfero, v kateri pred padcem na površje zgori,« pravi astrofizik dr. Jure Japelj.

»Vesoljske tehnologije se hitro razvijajo, zato jim mednarodni zakoni težko sledijo. Regulacija vesoljskih dejavnosti je še posebej zahtevna naloga, saj v vesolju ni meja,« dodaja Japelj.

Satelite seveda potrebujemo, a ne tako veliko. Prav tako ni potrebe, da bi bili tako svetli. Migljanje nočnega neba je namreč sprva morda zanimivo za opazovanje, sčasoma pa postane utrujajoče. 

Z nekaj politične volje bi problem onesnaženosti vesolja s sateliti lahko rešili, a za to bo treba veliko storiti. Največ, kar lahko trenutno storimo, je, da se problema zavedamo in da o njem ozaveščamo druge.

Za razmislek

1. Kako ločimo satelit od letala?
2. Za kaj uporabljamo satelite?
3. Zakaj satelit zgori pred padcem na Zemljo?