Kdo smo, od kod prihajamo in kaj nas naredi človeške?

Raziskovanje naših prednikov in izumrlih sorodnikov nas lahko približa odgovorom na vprašanja o razvoju človeka.

Švedski znanstvenik Svante Pääbo je prav za te raziskave letos dobil Nobelovo nagrado.

Sodeloval je pri določanju DNK zaporedja celotnega genoma neandertalcev. S tem je pokazal, da imajo nekatere človeške populacije med 1,8 in 2,6 odstotka neandertalske DNK.

S primerjavo genomov ljudi in neandertalcev lahko ugotovimo, katere lastnosti so specifične zgolj za človeka.

V sibirski jami Denisova je Pääbo odkril še eno vrsto naših sorodnikov. Dali so ji ime denisovanci.

V istem času so v bližini jame Denisova živeli tudi neandertalci in ljudje. Raziskave so pokazale, da so se denisovanci in neandertalci parili med seboj. Našli so namreč hčer denisovanca in neandertalke, ki so jo poimenovali Denny. 

Raziskovanje starodavnih vrst pa ni mačji kašelj. Eden izmed glavnih problemov je, da imajo znanstveniki na voljo majhne količine materiala.

Poleg tega raziskave večinoma temeljijo na analizi DNK, ki sicer velja za obstojno molekulo. A po več deset tisoč letih vendarle začne razpadati, kar močno oteži analizo.

Pomembno je tudi, da vzorca, ki ga raziskujejo, ne onesnažijo s svojo DNK. Ker delajo z majhno količino materiala, hkrati pa raziskujejo bitja, ki so nam genetsko vseeno podobna, bi lahko rezultati denimo pokazali na 99% podobnost med neandertalci in ljudmi.

Zato morajo biti znanstveniki pri razlagi rezultatov zelo previdni.

Za razmislek

1. Kaj je DNK?
2. Kaj je evolucija?
3. Zakaj so raziskave naših prednikov in sorodnikov pomembne?