Danes mineva 37 let, odkar je Evropo zaznamovala huda jedrska nesreča v Černobilu.
Takrat je v enem izmed reaktorjev v jedrski elektrarni odjeknila eksplozija. Prišlo je do močnega radioaktivnega sevanja. Prebivalci okoliških mest so se morali izseliti.
Mnogi so za seboj pustili svoje domače živali – tudi pse.
Danes v okolici živi na stotine tako imenovanih černobilskih psov. To so potomci psov, ki so jih prebivalci pustili tam.

Psi se zanašajo na hrano, ki jo prinašajo turisti in delavci. Zanje skrbijo tudi različne organizacije, denimo Clean Futures Fund, ki skrbi za cepljenje proti steklini.
Nekateri tamkajšnji predeli so zaradi sevanja še danes nevarni za ljudi.
Ameriški raziskovalci so se vprašali, kako so lahko tamkajšnji psi tako dolgo preživeli in v čem se razlikujejo od naših domačih psov.
Od teh živali se lahko veliko naučimo. To je izjemna priložnost, da vidimo, kaj se zgodi, ko generacije velikih sesalcev živijo v tako sovražnem okolju.
Elaine Ostrander, soavtorica raziskave
Analizirali so DNK 302 černobilskih psov, ki živijo na 2600 kvadratnih kilometrih okrog elektrarne.

Opazili so, da se psi združujejo v družinske trope. V tem vedenju se ločijo od njihovega najbližjega sorodnika sivega volka.
Ta je namreč zelo teritorialen, zato so tudi tropi volkov med seboj zelo oddaljeni. Černobilski psi pa tvorijo trope, ki lahko sobivajo.
Med černobilskimi psi ni pasem. Pogosto je tudi parjenje v sorodstvu. Psi so se namreč med seboj nenadzorovano parili, zato so pasme izginile.
»Čeprav so divji, se pogosto razveselijo ljudi. Še posebej, če prinesemo hrano,« dodaja profesor Tim Mousseau, soavtor raziskave.
Z raziskavami bodo nadaljevali, saj želijo najti točno določene gene, ki so psom morda pomagali pri preživetju v tako neprijaznem okolju.
Za razmislek
- Kaj veš o černobilski nesreči?
- Kje je Černobil?
- Se spomniš še kakšne jedrske nesreče?
