Fizika smučarskih skokov

Naši skakalci in skakalke so se letos izjemno izkazali na olimpijskih igrah. Zanje pa bomo sedaj navijali še v Planici.

Za njihov uspeh pa niso pomembni le dobra fizična kondicija, koncentracija ali talent, temveč tudi razumevanje osnovnih konceptov fizike.

Na dolžino smučarskega skoka namreč vplivajo tri stvari: gravitacija oziroma sila teže, dinamičen vzgon in upor.

Sila teže nas vleče proti tlom – zato skakalec prej ali slej pristane na tleh. Vendar med skokom zaradi dinamičnega vzgona ostaja v zraku.

Ker zračni upor skakalca upočasni, se zmanjša tudi dinamičen vzgon, zato se začne zaradi gravitacije spuščati.

Smučarski skakalci s položajem telesa torej maksimalno izkoristijo dinamičen vzgon, medtem ko poskušajo omejiti zračni upor.

Zaradi občutljivih fizikalnih zakonov lahko tako veter, oprema in celo športnikovo telo vplivajo na dolžino skoka.

Morda ste že opazili, da med smučarskimi skoki organizatorji pogosto premikajo štartno točko na skakalnici.

Ta prilagoditev je odvisna od vetra – če bi bil veter premočan in bi imel skakalec previsoko hitrost, bi ga odneslo predaleč, celo v publiko.

Lahko bi ga tudi močno upočasnil in bi moral prehitro pristati.

S prilagoditvami organizatorji tako poskušajo poskrbeti, da bodo vsi tekmovalci nastopili v čim bolj podobnih razmerah.

Tudi smuči so pripravljene za vsakega skakalca posebej – glede na telesni indeks in višino.

Pomembno je tudi, da se obleke tesno prilegajo telesu, da si z njimi ne morejo pomagati pri letenju.

Popravek

V prispevek se je prikradla neljuba napaka. Vzgon namreč ni odvisen od hitrosti, temveč od prostornine telesa. S hitrostjo pa je povezan dinamičen vzgon; ko skakalčeva hitrost upade, se ta zmanjša. Skakalec pri letenju s pozicijo telesa želi zmanjšati zgolj upor, na vzgon pa ne more vplivati.

Za razmislek

1. Katera je največja smučarska skakalnica v Sloveniji?
2. Kdo je odkril gravitacijo?
3. Kje bodo naslednje olimpijske igre?