Foto: Sonja Merljak/Časoris

Zakaj ne bi decembra otrokom poleg igrač podarili še knjige?

Facebooktwittergoogle_plus

V decembrskih dneh otroke obdarujejo trije dobri možje. Najprej jim Miklavž prinese sadje in sladkarije, nato Božiček in Dedek Mraz raznosita oblačila in igrače.

Ker dobri možje vsega ne morejo postoriti sami, se jim pogosto pridružijo številne dobrodelne organizacije. Te jim pomagajo obdariti čim več otrok.

Darila tako zbirajo Trije zimski botri pa Božiček za en dan, Anina zvezdica in ZPMS ter Rdeči križ in Karitas.

Namenili jih bodo otrokom iz socialno ogroženih družin in jim tako polepšali praznike.

Knjiga kot darilo?

A otrokom iz teh družin bi prav prišle tudi knjige, ki jih sicer ne zbira in ne podarja nobena organizacija niti posameznik. Nedavna raziskava bralne pismenosti Pirls je namreč pokazala, da otroci, ki imajo doma manj kot deset knjig, veliko slabše napredujejo pri branju kot tisti, ki jih imajo doma čez dvesto.

»Več imajo knjig, bolje berejo,« je povedala Marjeta Doupona s Pedagoškega inštituta. Dobra bralna pismenost, torej sposobnost branja in razumevanja besedila, pa je podlaga za vsa znanja, ki jih bodo otroci pridobivali v življenju.

Zakaj torej decembra otrokom nihče ne podari knjig? Kaj bi omogočilo uspešno in učinkovito akcijo?

»Kdor bi se je lotil, bi se moral povezati z nekom, ki ima smisel za organizacijo in prostor za shranjevanje in pakiranje knjig. Drugo ni potrebno. Vedeti je treba tudi, komu bi zbrane knjige podarili,« je večkrat poudarila Marjeta Doupona, ki je sodelovala pri edini tovrstni akciji doslej.

Tudi letos morda še ni prepozno. »Knjigo se da izbrati in kupiti ali pobrskati po domači knjižnici v eni uri in jo še isti dan oddati na pošto. Velja tudi rek ‘Kdor hitro da, dvakrat da’. Zakaj ne bi z dobro knjigo nekomu polepšali praznikov?« pravi strokovnjakinja. Ob tem pa opozarja, da je treba biti spoštljiv do prejemnikov in podariti tako knjigo, kakršno bi želeli prejeti tudi sami.

Nove knjige založbe Mladinska knjiga. Foto: Sonja Merljak/Časoris

Nove knjige založbe Mladinska knjiga. Foto: Sonja Merljak/Časoris

»Praznični čas je za akcijo zbiranja knjig še posebej primeren, saj smo Slovenci sočutni ljudje. Radi pomagamo, le da ne vemo vedno, kako,« meni strokovnjakinja, ki je v preteklosti že opozorila na slabo opremljene šolske knjižnice v manjših krajih.

Obdarjena OŠ Veržej

Tudi z njeno pomočjo je novinarka Vala 202 Jana Vidic leta 2015 izpeljala uspešno akcijo, v kateri so zbrali več kot sedem tisoč knjig za OŠ Veržej.

»V eni od oddaj, ki jih že vrsto let vsak ponedeljek pripravljamo na Valu 202 v podporo projektu Botrstvo v Sloveniji, je gostja Marjeta Doupona razložila, zakaj je dostopnost kakovostnih, privlačnih, novejših knjig tako zelo pomembna za otroke vseh starosti. Nemudoma smo poiskali šolsko knjižnico, ki bi take knjige potrebovala in ki obenem v bližini nima dobro opremljene krajevne ali mestne knjižnice,« se akcije spominja Jana Vidic.

Da je akcija fantastično uspela, pravi tudi učiteljica slovenščine na OŠ Veržej Vanda Novak. »Otroci so bili veseli knjig in tudi meni, ki sem navdušena bralka, se zdi, da je knjiga eno od najvrednejših daril, čeprav se morda redkeje obdarujemo z njimi kot nekoč.«

Starši, ki nimajo veliko denarja, otrokom pač raje kupijo oblačila kot knjige, poleg tega se nekaterim staršem morda ne zdi, da je lahko tudi knjiga dragoceno darilo.

Na njihovi šoli akcije niso ponovili, saj so knjižnico temeljito zapolnili. »Sprva je bilo mišljeno, da naj bi sodelovalo več šol, a smo se nazadnje zanjo odločili le pri nas,« pojasnjuje učiteljica.

Bogastvo, ki naj kroži

Zakaj se druge šole niso odzvale? So se zbale, da bi s tem dale napačen vtis; da bi bilo v očeh staršev in drugih videti, kot da prosjačijo?

»Na naši šoli nismo imeli občutka, da nam nekdo deli miloščino. Sama na obdarovanje s knjigami gledam kot na bogastvo, ki naj kroži. Ko prebereš knjigo, je ne potrebuješ več. Nekdo drug pa je bo vesel,« meni Vanda Novak.

OŠ Veržej je bila prava izbira, pravi Jana Vidic, saj je izpolnjevala vse pogoje, hkrati pa je tudi začasni dom za tiste šolarje z vseh koncev Slovenije, ki so jih pristojne službe morale umakniti iz njihovih družin.

Knjige so poslali poslušalci, avtorji in založbe iz vse Slovenije, daleč največ darovalcev je bilo prav poslušalcev.

Slikanica Drobtine iz mišje doline. Foto: Sonja Merljak/Časoris

Slikanica Drobtine iz mišje doline. Foto: Sonja Merljak/Časoris

Več kot tisoč knjig je dobil bližnji vrtec, okoli dva tisoč jih je šlo v domove upokojencev in antikvariate. Več kot 4.700 pa je bilo prav takih, kot so si jih otroci želeli: novih ali skoraj novih, privlačnih, zanimivih in s tako vsebino, ki je otrokom, ki jim je šola hkrati tudi dom ali nimajo nikogar, s komer bi se pogovorili o svojih stiskah in življenjskih ranah, lahko v oporo in pomoč.

»Prav to, da so ‘domski’ otroci začeli zahajati v knjižnico in knjige sprejemati za svoje zaveznike, je zame največji uspeh te akcije. Čeprav seveda ne edini: tudi veržejski osnovnošolci so postali pogostejši obiskovalci knjižnice, berejo več, berejo s strastjo, saj si zdaj lahko izposojajo tudi uspešnice in trendovske romane, ki so jim bili prej dosegljivi le, če so jih starši odpeljali v Mursko Soboto ali Ljutomer,« poudarja Jana Vidic.

Raje knjiga kot pametni telefon

Imeti knjigo pri roki, si jo sposoditi, ko je pravi trenutek, ponotranjiti knjižnico kot prijeten prostor  za branje in kot zatočišče za trenutke, ki bi jih sicer otroci morda brezciljno preživeli, denimo tako, da bi po šolskih hodnikih postavali s pametnim telefonom v roki, se novinarki Vala 202 zdi neprecenljivo.

»Čeprav se teza, da so starši odgovorni za otrokovo vzgojo, izobrazbo, razgledanost in tudi za dostop do knjig, žal vse bolj širi in je vse bolj sprejeta, jo sama razumem predvsem kot razmišljanje iz udobne in varne pozicije tistih, ki vedo, da so svojim otrokom sposobni vse to tudi zagotoviti. Vključno z oblastjo in žal s premnogimi šolniki vseh vrst pa si zatiskamo oči pred tem, da je realnost povsem drugačna. Da (pre)mnogo otrok nima podpore doma in da jim, žal, tudi šola ne nudi varne mreže, ki bi jih obvarovala pred ranami, kakršne jih zadajajo revščina, socialna stiska in neurejene domače razmere,« opozarja Jana Vidic.

Otroški oddelek v knjigarni Konzorcij. Foto: Sonja Merljak/Časoris

Otroški oddelek v knjigarni Konzorcij. Foto: Sonja Merljak/Časoris

Knjiga tega ne more rešiti, lahko pa otroku pomaga ozavestiti, da s svojimi težavami ni edini in da ni sam; da so se z njimi srečevali tudi drugi, četudi le literarni junaki, in da so jih tudi premagali.

»Lahko mu pomaga vstopati v nove svetove, ki jih v življenju morda sploh ne bo spoznal in izkusil, ker za to nima priložnosti. Lahko mu pomaga graditi besedni zaklad, ki ga doma ni deležen, ker morda slovenščina ni njegov materni jezik,« poudarja novinarka.

Pogubna družbena odločitev

Če privzgajanje ljubezni do branja prepustimo zgolj družini, sprejmemo eno najbolj pogubnih družbenih odločitev, meni Jana Vidic.

S tem mnogi otroci ne bodo dosegali učnih uspehov, čeprav bi jih lahko – z boljšo podporo vseh, predvsem pa z bolj domišljenim šolskim sistemom.

Ti otroci se ne bodo izobrazili za poklice po svoji izbiri in ne bodo mogli opravljati dela, ki jih zares veseli. Ti otroci ne bodo verjeli v svoje sposobnosti, v svoj prav in v to, da je meje vselej mogoče premakniti in da revščina ni neuklonljivo prekletstvo.

»Ker ni,« pravi Jana Vidic. »Revščina otrok je naša politična in družbena odločitev. Njene posledice bodo plačevali vsi otroci, ki bodo nekoč kot odrasli živeli, delali in ustvarjali v družbi, ki bo manj razvita in napredna, kot bi lahko bila, če bi vsi otroci imeli priložnost, da sledijo svojim sanjam in zmožnostim. Obenem bi bil že čas, da končno dojamemo, kako je prav vsak otrok vreden maksimalne podpore, ker si to zasluži in ker smo kot družba dolžni pomagati še posebej najšibkejšim.«

Zakaj se pobuda ni ponovila?

Zakaj se torej pobuda, da bi decembra podarili otrokom knjige, ni več ponovila?

Ker se šole niso odzvale? Morda. Morda jim je bilo nerodno priznati, da so njihove knjižnice slabo založene.

Pika Nogavička. Vir: Emka

Pika Nogavička. Vir: Emka

Ker starši rajši v dar vzamejo oblačila in igrače kot knjige? Morda. Morda nekateri res ne znajo ceniti dobre knjige in njenega pomena za kakovostno odraščanje.

Ker se otroci knjiga kot darilo ne zdi dovolj kul? Morda. Morda je otroci res ne cenijo tako kot igračo ali pametni telefon, tudi otroci tudi špinače ne marajo, pa jim to kljub temu vedno znova dajemo na krožnik.

Ker bi bila taka akcija manj odmevna od drugih? Tudi morda.

In verjetno je še več takih mordajev.

A prav nobeden izmed njih ni zadosten razlog, da pobude za obdaritev s knjigami ne bi ponovili.

Čimprej.

Starši so odgovorni za svoje otroke, a med nami so tudi taki, ki bremena te odgovornosti ne zmorejo nositi. Takim smo kot družba dolžni pomagati – zaradi njihovih otrok.

Pika Nogavička je morda res zmogla sama odraščati v vili Čira Čara, ampak Pika je bila najmočnejša deklica na svetu. Obenem je ob sebi je imela gospoda Ficka in konja, prav kmalu pa sta bila ob njej še Tomaž in Anica.

image_print
Facebooktwittergoogle_plus
BotrstvoBožičekdariloDedek MrazdobrodelnostigračeknjigePirls

Sonja • 19. 12. 2017


Prejšnja objava

Naslednja objava

Dodaj odgovor