fbpx
Časoris
Vir: Pexels
Letos morajo srednješolci najprej sami prebrati knjigo. Potem dobijo vprašanja, na katera naj bi pisno odgovorili. Vir: Pexels

Zakaj je za pisanje eseja treba imeti veliko znanja?

Knjigo slovenskega avtorja Gorana Vojnovića Figa sem prebrala, preden sem vedela, da bodo o njej letošnji maturanti pisali esej. Potem pa sem prebrala še drugo delo, ki bo prav tako podlaga za pisanje maturitetnega eseja, norveškega avtorja Pera Pettersona, Konje krast.

Obe knjigi sta mi pustili občutek teže. Morala sem razmišljati o vsebini ene in druge. Toda ko sem pri drugi knjigi prebrala še dodatek, poglobljeno analizo dela, sem bila sama nad sabo razočarana, ker sem med branjem dojela tako malo tistega, kar je avtorica dodatka tako natančno razčlenila.

Razmišljala sem, kako natančno je treba brati knjigo, da v posameznih besedah, stavkih, izjavah, primerjavi oseb, dogodkov … prepoznaš vse, kar je mogoče prepoznati, če hočeš biti temeljit. In koliko časa, znanja in izkušenj potrebuješ, da se dokoplješ do vseh spoznanj.

Pisanja esejev se srednješolci učijo že v nižjih letnikih. Letos recimo tako, da morajo najprej sami prebrati knjigo. Potem dobijo vprašanja, na katera naj bi pisno odgovorili. Sledi pogovor s profesorjem, na daljavo seveda. Recimo, da pogovor traja štiri ure. Dijaki in profesor izmenjujejo informacije o odgovorih na vprašanja. Nekaj dni zatem pišejo. Dve uri časa imajo. Cilj pisanja eseja je ocena.

V SSKJ piše, da je esej živahno literarno delo. Torej se je treba naučiti, kako se živahno literarno delo piše in napiše. Nadarjeni se tega morda lahko naučijo sami. Druge je treba poučevati. Namen poučevanja je torej, da dijak neko pesem, dramo, roman razume.

Razumeti mora tudi besede, ki so mu morda tuje, razumeti mora zgodovinsko-družbeni kontekst, v katerem je literarno delo nastajalo. Človek mora imeti že dovolj izkušenj, da nekatere stvari razume.

Literarna dela pogosto črpajo snov tudi iz antičnih del ali zgolj omenjajo junake iz teh pripovedk, zgodovinske in verske osebnosti. Torej je treba imeti za razumevanje nekega literarnega dela veliko znanja. To znanje naj bi dijak pridobival v procesu poučevanja in z učenjem, izkušnje pridobiva z leti. Ali lahko vse to pridobi v recimo štirih urah pouka na daljavo in kot rezultat tega objektivno oceno?

Ko sem se ob svojem svetovalnem delu veliko družila z učitelji, sem recimo rekla: Naredite vse, da bo učenec napisal besede ali stavke pravilno, da bo znal oblikovati vsebino prostega spisa, pisati narek ali prepisovati s table.

Pri nareku na primer težjo besedo izgovorite zelo natančno, lahko jo črkujete, napišete na tablo, poudarite slabo slišne glasove (npr. nj), opozorite na zapis črk, ki se slišijo z drugačnim glasom (zapišemo domov, slišimo pa domou), pripravljajte vsebino prostega spisa …

Pogost odgovor je bil: Potem pa ocena ne bo realna.

Torej je pomembnejša ocena kot namen poučevanja: naučiti. Če učenec piše z napakami, bo napake le utrdil. Ocena bo morda objektivna, pisal pa bo še zmeraj narobe. Vse to se zdi preprosto, a ni. Vsega se je treba naučiti.

Tereza Žerdin

Tudi za pisanje esejev velja enako.

Tereza

Žerdin, upokojena specialna pedagoginja in učiteljica, ki je v strokovnem štirinajstdnevniku Šolski razgledi devetindvajset let ustvarjala rubriko Kje vas in nas šola žuli, kolumne o šoli, učiteljih in starših odslej objavlja v Časorisu.

Vreme

Ljubljana, Slovenija
Mostly sunny
25°C
 

Vprašanje meseca

Podprite Časoris

Pomagajte nam ohraniti Časoris.
Brez vas ni nas.

Pošljite sms Casoris5 na 1919 in darujte 5 evrov.

ali

Pomagajte prek PayPala. Uporabite lahko tudi bančno kartico.

Kako še lahko podprete Časoris?

Spletni arhiv Časorisa