So te v šoli že kdaj vprašali, kaj je želel pesnik povedati s svojo pesmijo?
Če te niso, te morda še bodo.

In takrat lahko odgovoriš: pesnica ni hotela povedati nič globokega, hotela si je izpolniti željo iz otroštva.
Če to porečeš ob pesmi Imam zelene čeveljčke, si lahko prislužiš petico. Kajti to je pravilen odgovor.
Besedna umetnica Anja Štefan je ob predstavitvi slikanice Imam zelene čeveljčke razkrila, da je ta pesem za malo Anjo, ki je imela zelene čeveljčke in krilce na kvadratke, oziroma za njene zelene čeveljčke z rožicami na podplatih, ki jih je imela tako rada, da so morali dobiti svojo pesmico.
Pesmi v slikanici, ki jo je ilustrirala Jelka Reichman, so zelo pisane, pravi Anja Šefan, saj so tako živalske kot otroške, tako starejše kot čisto nove, napisane tik pred zdajci, ko bi morala slikanica že skoraj v tiskarno.

In pisane so tudi zato, ker so nekatere igrive in lahkotne, spet druge bolj otožne in razmišljajoče. V slikanici tako nekaj zase najdejo najmlajše in najstarejše otroške duše.
Pesmi, ki so nastale iz odrasle izkušnje, kot je na primer Dež, izpovedujejo Anjino razmišljanje o družbi. Otroci jih morda ne boste razumeli neposredno, jih pa lahko doživljate svoji starosti primerno.

Pri Mladinski knjigi so izdali tudi tri prevode: to so Tiger, ki je prišel na čaj Judit Kerr, Čebele Piotra Soche ter Ernest in Celestina Daniela Pennaca.
Pripoved o prijateljstvu med dobrodušnim čemernim medvedom in pogumno svojeglavo miško najbrž že poznaš. Iz romana pa lahko izveš, kako se je vse skupaj začelo.
Za razmislek
- Zakaj otroci nekaterih pesmi ne morete razumeti neposredno?
- Koga vprašaš, če česa ne razumeš?
- Katera je tvoja najljubša slikanica?