Zgodbe so bile od nekdaj med nami.
In tudi v prihodnje bodo.
Že pred izumom tiska in celo preden smo se naučili pisati, smo si pripovedovali zgodbe. Tako so se mlade generacije učile modrosti, tako so se informacije prenašale iz roda v rod. Po izumu tiska smo začeli zgodbe brati. Zdaj imamo tablice in televizijo, ampak imamo tudi zgodbe o tem in onem, saj se skoraj vsaka stvar predstavlja skozi zgodbo, in imamo tudi Pripovedovalski festival na različnih prizoriščih po Sloveniji.
Trajal bo do 24. marca in na njem bodo pripovedovali zgodbe za otroke in zgodbe za odrasle.
Že jutri bo na sporedu pripoved o Kralju Matjažu, ki spi že zelo dolgo. »Prav nobenih znakov ne daje, da se bo kmalu zbudil, pa četudi bi ga prav v teh časih krvavo potrebovali. Od kod mu tako trden spanec?« se sprašujeta pripovedovalca ilustrator Ciril Horjak – Dr. Horowitz in glasbenik Žiga Golob, ki obljubljata, da med pripovedovanjem te zgodbe ne boste zaspali.
Zakaj sploh pripovedovalski festival? In zakaj potrebujemo pripovedovalce, če lahko zgodbe beremo?
Zato, ker je takšna zgodba drugačna.
Pripovedovalec zgodbo pripoveduje. Obvladovati mora svoje telo in glas pa tudi prostor, v katerem nastopa, in znati mora nagovarjati občinstvo. Skrbi za strukturo zgodbe, oblikuje dramaturgijo in prevzema tudi odgovornost za njene pomene.
»Z ritmom, ubeseditvijo, neposrednim nagovarjanjem se sproti prilagaja konkretnemu občinstvu, ki ga ima pred sabo. V zgodbi se tako kot v življenju zgodijo tudi hude stvari. Pripovedovalec otroku nikoli ne sporoča samo vsebine, temveč tudi svoj odnos do dogajanja,« pojasnjuje vodja festivala Špela Frlic.
Slovarček
Dramaturgija je nauk o zgradbi, načinu pisanja in uprizarjanja dramskih del.
Za razmislek
- Kaj pomeni, če rečemo, da ima govorjena pripoved konkreten obraz?
- Je razlika, če zgodbo prebereš sam ali ti jo pripovedujejo starši?
- Zakaj je danes težko poslušati?