Otroci imate radi pravljice. Ampak tudi odrasli radi kdaj slišimo, da se na koncu vse dobro konča.
Te dni je po spletu zakrožil video mladega novozelandskega pesnika Tomosa Robertsa, ki nastopa pod umetniškim imenom Tom Foolery in trenutno živi v Veliki Britaniji. V njem mlajšemu bratu prebira pravljično pesnitev Veliko spoznanje o letu 2020.
Pripoveduje mu, kakšen je bil svet, preden se je po njem razširil novi koronavirus.
Bil je poln čudovitih dosežkov, a tudi kupov smeti, izobilja in revščine. Ljudje so preveč uporabljali tehnologijo, otroci so imeli zaradi nje že škatlaste oči. Nebo je bilo onesnaženo zaradi izpušnih plinov, morje zaradi plastičnih odpadkov.
Potem je prišlo do epidemije. Tovarne so ugasnile stroje, ljudje so se zatekli v domove. Planet je znova zadihal, ljudje pa so se začeli smejati, pogovarjati in se družiti.
Ko so znanstveniki našli zdravilo in so ljudje smeli zapustiti domove, so ugotovili, da imajo ta novi svet raje od tistega, ki so ga pustili za seboj.
Tudi Tomos Roberts je med karanteno preživel več časa s svojim bratom in sestrico kot kdajkoli prej v zadnjih sedmih letih. Prepričan je, da bo svet po epidemiji boljši.
»Zaustavitev sveta je priložnost, da ga preuredimo,« je dejal novinarju novozelandskega časopisa NZHerald.
»Na milijone ljudi želi v prihodnost zreti z optimizmom. V preteklosti smo zmogli preživeti že zelo mračna obdobja. Potrebujemo le kanček upanja.«
Tega ponuja izum devetletnega dečka Stephena iz Kenije.
Tuhtal je, kako bi si lahko varno umivali roke. Razvil je napravo, ki omogoča, da tekoče milo in voda pritečeta, ko z nogo stopi na posebno stopalko. Tako se lahko izogne stiku z umazano površino.
Zdaj že razmišlja, kako bi svojo napravo še izpopolnil.
Za razmislek
- Zakaj potrebujemo upanje v težkih časih?
- Kje ga najdeš ti?
- Kako si lahko pomagaš razumeti pesem, ki je v angleščini?