Naj mladi prostovoljec piše knjige in včasih tudi joka

Dobrodelnež Kristjan Veber je lani postal Časorisova faca februarja, letos pa eden od dveh naj prostovoljcev v kategoriji do 19 let.

In to ni vse. Pred kratkim je izdal tudi knjižni prvenec. Pred mednarodnim dnevom prostovoljstva je razkril, kaj vse počne in zakaj.

Kako se je porodila ideja za knjigo Košček mojega srca?

Nekega dne sem se odpravil k počitku in skozi misli mi je švignila ideja o dečku, ki deli koščke srca med ljudi. Naslednje jutro sem pričel s pisanjem, v tednu dni je bila slikanica končana.

Da se je lažje brala, je poskrbela moja dobra prijateljica, sicer lektorica in profesorica Petra Uvera Hočevar. Ilustratorko sem izbral sam, to je študentka na akademiji za likovno umetnost Špela Guček. Založba Zavod za varno igro pa bo del od prodaje namenila v dobrodelne namene.

Komu je namenjena?

Zgodbo prepletajo vrednote, ki jih primanjkuje, a so še kako pomembne. To so pogum, lepi spomini in pa upanje.

Njeno sporočilo je bilo sprva namenjeno otrokom, a opažam, da po knjigi posega tudi ogromno odraslih.

Je knjiga za vseh 365 dni v letu, predvsem pa za tiste dni, ko se ne počutiš dobro. Ker ta knjiga deluje kot topel objem, ki si ga vsak zasluži. 

Med svojim prostovoljskim delom naletiš na mnoge stiske. Kako jih odmisliš?

Priznam, da težko.

Težko je, ko greš v trgovino in vidiš, kako mnogo ljudi zbira zadnje cente za nakup. Ali ko vidiš posledice fizičnega nasilja nad otroki, ko greš v varno hišo Palčica.

Na začetku moje poti sem vse to nekako potlačil, pa ni bila dobra ideja.

Pravijo, da fantje ne jočejo, ampak to ne drži. Po pravici povedano se doma, proti večeru, velikokrat zlomim.

Ampak to si zdaj upam priznati, ker je vsaj malo lažje, ko o teh stvareh odkrito govoriš.