Le kaj so prazneži, multipodobniki in elementali?

Pisanje romana vzame veliko časa. 

Dvaindvajsetletna študentka Julija Lukovnjak je svoj prvenec Imaginarni svetovi Edgarja Kaosa pisala kar pet let.

Roman je nedavno izšel pri založbi Sanje. 

Zakaj prav fantazijski roman?

Pisanje fantazije mi daje veliko več svobode, saj si lahko zamišljam svoja bitja, čarovnijo, zakone narave, mesta, dežele … Ni se mi treba bati, da bi kaj napisala narobe. 

To mi obenem predstavlja velik izziv, saj si tudi moram vse sama zamisliti in dobro razložiti. Veliko lažje je napisati, denimo, mačka; bralec ne bo potreboval dodatne razlage. Če pa si izmislim prazneže, krvoduhove, elementale, multipodobnike in druga bitja, ki jih bralec ne pozna, moram vse natančno razložiti.

Kaj je pri pisanju fantazijskih romanov najbolj zahtevno?

Ko si enkrat zamisliš svoja pravila, se jih moraš držati. Čeprav je vse magično, morajo obstajati tudi neki zakoni, neka logika.

Če nek lik na primer ne more čarati, se moram tega držati. Če zapišem, da zmaj lahko preleti določeno razdaljo v enem dnevu, moram to imeti ves čas v mislih. In če se odločim, da čarobna bitja ne poznajo moderne tehnologije, potem pri pisanju nikoli ne smem uporabljati določenih besed, ki so z njo povezane, na primer avtomatično, plastičen …

Takih pasti je pri pisanju fantazije veliko in priznati moram, da žal tu in tam kakšno spregledam.

Katere fantazijske knjige bi predlagali mladim bralcem? 

Najraje imam Gospodarja prstanov, a morda bi ga predlagala starejšim od petnajstih let.

Mlajšim bi gotovo predlagala Harryja Potterja, seriji Njegova temna tvar in Eragon, knjige iz zbirke Zgodbe iz Narnije, malo starejšim pa tudi Pesem ledu in ognja in Prvi zakon.

Za razmislek

1. Ti je všeč Harry Potter?
2.  Si že poskusila napisati zgodbo?
3. Ali poznaš še katerega slovenskega avtorja, ki piše fantazijske zgodbe?