Jelka riše za malo Jelko

Maček Muri. Piki Jakob. Miškolin.

Kdo ne pozna likovnih junakov Jelke Reichman?

Ilustratorka letos praznuje 80. rojstni dan.

Pri založbi Mladinska knjiga, s katero sodeluje od začetka svojega ustvarjanja, so ob tej priložnosti izdali najlepše pesmi z njenimi podobami.

Zakaj so vam blizu predvsem poezija in kratke zgodbe?

Če kot ilustratorka dobim predse kratko besedilo, hitro ugotovim, kako bi ga upodobila. Če pa je polno dolgih opisov, se v mislih začnem izgubljati. Bi raje naredila tako? Ali tako?

Poleg tega se mi zdi, da poezija z izbranimi besedami poda sporočilo. Ne samo na kratko, tudi lepše to naredi kot proza, čeprav so tudi prozna besedila lahko poetična.

Ilustrirali ste mnogo knjig. Kateri je vaš najljubši junak?

Sem mama in imam dva otroka, ampak če bi jih imela dvajset, bi težko rekla, kateri mi je najljubši.

Enako je z liki, ki sem jih narisala.

Poleg tega sem pogosto ilustrirala pesmi, kjer ni stalnega lika. V eni nastopa mačka, v drugi koza.

Boste še kaj narisali?

Ne bom rekla, da ne bom več. Če bo tako naneslo, če bom imela željo …

Letos načrtujem še eno pesniško zbirko z Anjo Štefan. Eno knjigo pa že imam narejeno in jo bom založbi oddala v torek.

Ob vaših knjigah je zraslo veliko otrok. Kako se približate današnjim, ki odraščajo v drugačnih časih?

Ljudje ponavadi mislijo, da ilustratorji rišemo za otroke, ampak jaz v resnici rišem za otroka, ki je ujet v meni. Tega ne morem izgubiti, ostaja v meni, čeprav bom zdaj stara osemdeset let.

V svojih ilustracijah poskušam upodobiti neizživeto otroško hrepenenje. Če pa slučajno to, kar je v mojih mislih, ustreza še kakšnemu današnjemu otroku, sem zelo vesela.