Japonsko pripovedovanje zgodb je priljubljeno tudi v Sloveniji

Kamišibaj je na prvi pogled nenavadna beseda, ki ne zveni prav nič slovensko.

To pa zato, ker izraz prihaja iz Japonske in označuje posebno obliko pripovedovanja zgodb – papirnato gledališče.

»Kamišibajkar, to je igralec kamišibaja, gledalcem zgodbo pripoveduje ob slikah v malem lesenem odru, ki se mu po japonsko reče butaj. Slike prikazujejo najpomembnejše in najzanimivejše trenutke v zgodbi. Nastopajoči iz odra vleče eno za drugo, dopolnjuje pa jih s svojo pripovedjo,« je razložila Jelena Sitar.  

Skupaj z Igorjem Cvetkom veljata za začetnika te japonske gledališke umetnosti pri nas. Prav v mesecu aprilu pa slovenski kamišibaj, njegov razvoj in ustvarjanje predstavljata tudi na Svetovnem forumu kamišibaja.

Kamišibaj je v Sloveniji sicer prisoten šele od leta 2013, do danes pa je po besedah sogovornice med slovenskimi gledalci postal zelo priljubljen.

Pogosto se kamišibaj predstave odvijajo v knjižnicah, predvsem pa so prisotne v vrtcih in šolah, saj jih imajo otroci še posebej radi.

»Otroci lahko pred lesenimi odri zdržijo celo po dve uri. Ob dobrem vodstvu pa lahko tudi sami izdelajo čudovite kamišibaje,« je povedala.

Prav po ustvarjanju lastnih kamišibajev so v svetu znani tudi slovenski ustvarjalci.

»Pri nas gojimo tako imenovani tezukuri kamišibaj, kar pomeni, da zgodbe, ki jih pripovedujemo, tudi sami narišemo,« je pojasnila.

Dodala je še, da ustvarjanje lastnih kamišibajev za igralca predstavlja prav poseben izziv. Za to je namreč potrebno kar nekaj znanja, ustvarjalnosti in vztrajnosti.

»Ampak ko stojiš s svojo zgodbo pred gledalci, je ves trud poplačan. Potem že takoj razmišljaš, katere zgodbe ali pesmi se boš lotil za svoj naslednji kamišibaj,« je še povedala.

Za razmislek

1. Si že kdaj videl kakšno kamišibaj predstavo?
2. Katera je tvoja najljubša gledališka predstava?
3. Kaj še veš o Japonski?