Andreji in Urške ali Kaj se komu sanja v zbirki Polonce Kovač

Andrejev ni nikoli preveč, so si mislili vaši stari starši, ko so drug za drugim svoje sinove poimenovali Andrej.

Andrejev ni nikoli preveč, si je mislila tudi pisateljica Polonca Kovač. In napisala knjigo o teh Andrejih.

No, ljube so ji bile tudi Urške. Zanje je zapisala, da so brez napake. In rada je imela Pet kužkov, ki iščejo pravega.

Poznate vse te zgodbe? Ne? Potem imate zdaj priložnost, da jih spoznate. Pokukajte v novo zbirko zgodb Kaj se komu sanja, ki so jo ob 80. rojstnem dnevu priljubljene pisateljice izdali v založbi Mladinska knjiga. Ene so prebirali že vaši starši, druge morda vaši bratje in sestre in lahko da ste na katero že naleteli tudi vi.

Od pisateljice Polonce Kovač smo želeli izvedeti, ali so se v časih, ko se vse spreminja, spremenili tudi otroci?

Kakšni so današnji otroci? Še vedno takšni, kot so bili pred štirimi desetletji, ko so nastajali Andreji, Urške in kužki?

Vsak otrok je čudež, vsak doživlja svet čisto na novo. Današnji otroci niso zelo drugačni, kot so bili. Zdaj sem v stikih predvsem z gručo kmečkih otrok v neki hribovski vasici. So radovedni, zvedavi – takšni kot so otroci vedno bili.

Od nekdaj pišete tako o otrocih kot tudi o živalih. Zakaj imajo otroci tako radi živalske like?

Tudi jaz jih imam rada.

Žival je živo bitje, ki ima svoje značilnosti, kot jih imajo tudi ljudje. In te človeške značilnosti lahko lepo predstavimo skozi živalske like.

Ste mojstrica besede, toda otroci se danes izražajo s smeškoti. Kako doživljajo pisano besedo?

Težko rečem, ker zdaj poznam predvsem jezik vaških otrok. Mislim pa, da se bo z digitalno tehnologijo marsikaj zelo spremenilo, rodil se bo en drug jezik.

Za razmislek

1. Uporabljaš smeškote?
2. Zakaj?
3. Kako še izraziš čustva?