TerezaV dneh najhujše ognjene stihije je v Celju potekala gasilska olimpijada. Podmladek prostovoljnega gasilskega društva Drenov grič – Lesno Brdo je zmagal. Ekipa: enajst fantov, starih od deset do petnajst let; učenci zadnjih dveh razredov osnovne šole.
Drenov grič in Lesno Brdo imata skupaj okrog 900 prebivalcev. Šola je podružnica Osnovne šole Ivana Cankarja Vrhnika. Imajo tudi prostovoljno gasilsko društvo. Članstvo društva sestavljajo tri generacije. Na primer: babica, sin in vnuk. Vnuk spoznava in trenira gasilske veščine, sin ali oče gasi, ko je treba, babica pa je, kot pravijo, »deklica za vse«.
Čeprav so fantje olimpijski prvaki, si mislim, da v zmagovalni ekipi niso bili sami odličnjaki. Nekateri odličnjaki imajo poleg dela za šolo res še čas tudi za prostočasne dejavnosti. A večina njih je v zadnjih dneh šole še lovila vpisne točke za izbrano srednjo šolo.
Takrat pa so potekale že tudi priprave za olimpijado. Trikrat, štirikrat na teden so trenirali. Tako sklepam, da so se tekmovalci bolj gnali za uspeh na olimpijadi kot za šolski uspeh. Morda je med njimi tudi kdo, ki mu negativne ocene pri testih niso povsem tuje. Torej sklepam, da je druščina zmagovitih mladih gasilcev precej pisana glede šolskega uspeha. Razporeditev po učnem uspehu pa da je podobna normalni krivulji, morda celo bolj, kot se dogaja v zadnjih letih, ko je čedalje več odličnjakov, kar ni realno.
Tako gasilstvo kot tudi nekatere druge prostočasne dejavnosti imajo v svojih programih vsebine, ki jih šola nima. Gojijo vrednote, ki jih šola ne goji.
V prostovoljnih gasilskih društvih sodelujejo očetje in sinovi, matere in hčere pa še dedki in babice. Mladi se zgledujejo po starejših, otroci po starših. Pri gasilcih veljajo stroga pravila, ki jih je treba upoštevati.
Spoštujejo hierarhijo. Ve se, kdo je poveljnik ali vodja skupine. Gasilski besednjak je razumljiv, ker se mladi učijo, kaj kaka beseda pomeni. Ukazi so jasni. Ukazovanje se prenaša navzdol po hierarhični lestvici. In ukazom ali poveljem je treba brezpogojno slediti. Pri gašenju požarov ne sme biti nejasnosti. Ukazuje človek, ki ima največ znanja in izkušenj.
Mentorji mladih gasilcev praviloma niso pedagogi, a številčnost njihovega podmladka kaže, da znajo pritegniti mlade, jih motivirati, da ti vztrajajo.
Nikoli še nisem slišala, da gasilci koga ne bi bili pripravljeni sprejeti medse, ga poučevati in vzgajati. Gasilstvo ni obvezno, a mladi vztrajajo. To pomeni, da radi hodijo v gasilsko družbo. In koliko otrok rado hodi v šolo?
Recimo, da je član zmagovite gasilske ekipe tudi kdo, ki ima z učenjem težave, ki je v šoli bolj neuspešen kot uspešen, ki ni nikoli pohvaljen za svoj učni dosežek, dostikrat pa grajan, zasmehovan, nerad hodi v šolo, o sebi misli le najslabše, ne trudi se, ker misli, da tako in tako nima smisla, ker pač ni dovolj sposoben …
Potem pa pride zmaga. Zmaga na olimpijadi. Gotovo so domov prinesli kolajne. Nenadoma je tudi ta, ki ni vajen uspeha, enakovreden. Za uspeh ekipe je prispeval toliko kot drugi. Končno je uspešen. Verjetno so tudi njim v čast zaigrali Zdravljico.
Si lahko predstavljate, kaj se dogaja v mislih tega fanta, kaj čuti? Končno je vreden. Čestitajo mu. Ceniti ga začno tudi tisti, ki ga prej niso cenili. In spoznal je, da se trud obrestuje, da se splača truditi.
Izkoriščam uspeh mladih gasilcev, da opozorim na možnosti in prednosti zunajšolskih dejavnosti, kjer otrok lahko doseže nekaj, česar v šoli ne more, in na izjemen pomen otrokove ali mladostnikove izkušnje, da se trud obrestuje.
In da je vreden vsak uspeh, ne le šolska petica.
Maja
Sandra
