Otrok je za starše vedno nekaj posebnega in starši so pogosto v skušnjavi, da bi se pohvalili z njim in delili svoje navdušenje.
Le kdo ni srečen, ko otroku nekaj uspe?
Le kdo si ne želi, da bi še s kom delil lepe trenutke družinskih izletov v naravo ali skupnega ustvarjanja?
Le kdo si ne želi, da bi tudi drugi lahko videli njegovega otroka tako, kot ga vidi sam?
S tem ne bi bilo nič narobe, če …
- tega ne bi delili z drugimi prek aplikacij in prek družbenih omrežij. S tem ne bi bilo nič narobe, če tega ne bi počeli na internetu.
- bi se zavedali, da nad tem, kar delimo, izgubimo nadzor. Če bi se zavedali, da vsaka slika ali posnetek, ki ga delimo, tako ali drugače ostane na internetu.
- bi se zavedali, da je te posnetke mogoče uporabiti in interpretirati drugače, kot je bilo mišljeno ob objavi.
- bi se zavedali, da lahko naše objave uporabijo otrokovi vrstniki, morda zdaj ali pa šele čez nekaj let. Lahko jih uporabijo nespremenjene, saj se neredko to, kar se nam zdi ljubko, njim zdi strašno smešno. Smešno do te mere, da naše posnetke širijo naprej s komentarji, ki jih naš otrok zagotovo ne bo vesel.
- bi se zavedali, kako lahko je te slike in posnetke spremeniti ter jih uporabiti za norčevanje in tudi hujše oblike nasilja. Če se to zgodi ravno našemu otroku, to nikakor ne bo nekaj izjemnega. Otroci in mladostniki zdaj odraščajo v okoljih, ki takšno vedenje normalizirajo.
Ko otroci tožijo svoje starše
Druga težava (pretiranega) objavljanja je ta, da s tem ustvarjamo trajno digitalno podobo otroka. Podobo, ki mu morda ne bo všeč, ko malo zraste.
Že pred leti smo lahko bili priča prvim primerom, ko so otroci celo tožili svoje starše zaradi teh objav.
Kaj pa deepfake?
Pred nekaj leti pa se je pojavil tudi nov – izredno problematičen – trend, izdelava deepfake posnetkov. Njihovo izdelavo omogočajo programi, ki uporabljajo umetno inteligenco (UI).
To so programi, ki znajo izredno dobro združevati posnetke; na primer skorajda brezšivno vstaviti drug obraz v obstoječ posnetek.
Pri tem ne gre le za fotografije, problematično je predvsem zaradi tega, ker lahko na ta način naredimo izjemno prepričljive videe.
Ta tehnologija se z naglim razvojem orodij UI izredno hitro razvija in je že dolgo dostopna sleherniku.
To v najslabšem primeru lahko vodi celo v to, da so posnetki našega otroka uporabljeni za ustvarjanje eksplicitnih deepfake slik in videov, ki so naprodaj na temnejših delih spleta.
Kaj torej sploh deliti?
K sreči je o tem že veliko zapisanega, med drugim na straneh Safe.si, kjer se lahko seznanimo tudi z ostalimi nevarnostmi, ki jih prinaša tako imenovani sharenting.
Dobro razmislimo, preden delimo posnetke naših otrok.