Zakaj starši otrokom namesto igrač podtaknejo računalnik?

Težko je priznati, da te prehiteva otročad po levi in desni, a ne gre le za to.

Ko sem bila pred kakšnimi tremi leti na obisku pri gospe, na pragu devetdesetih, mi je predstavila svoj novi hobi. Učenje italijanščine.

Takrat z očmi še ni imela toliko težav, kot jih ima zdaj. Po moji presoji ji tudi zdaj še spomin deluje odlično, čeprav se pritožuje, da ji ne služi več tako dobro kot pred kapjo.

Veliko je brala, tudi v nemščini in angleščini, urejala vrt, pometala pločnik pred hišo, kuhala, pospravljala. Vnuk pa ji je na računalnik namestil še Duolingo za učenje italijanščine.

Pokazala mi je, kako to učenje poteka, me navdušila, poklicala vnuka in ta je en, dva, tri, namestil program tudi na moj računalnik.

Kombinacija učenja italijanščine s pomočjo angleščine, ki pa jo obvladam le malo bolje kot čista začetnica.

Za tiste, ki tega programa ne poznajo, le nekaj informacij.

Na zaslonu se izpišejo besede, stavki, preproste povedi. Italijanska besedila so podprta z govorjeno besedo in nenehno preverjajo sposobnost slušnega razločevanja. Včasih so v pomoč sličice.

Motivaciji za vztrajanje so namenjene pohvale, na napake te opozorijo manj prijetni zvočni signali. Če ali ko narediš več napak, kot je dovoljeno (včasih štiri, drugič pet), si kaznovan in štiri ali pet ur ne moreš več vstopiti v program.

Po vsaki vaji, ki je sestavljena iz približno desetih nalog, se dosežek oceni s točkami, ime pa razvrsti na lestvici trenutnih učencev italijanščine na Duolingu.

Ko sem se prijavila za učenje, sem brez pomisleka uporabila pravo ime in priimek. Pozneje sem opazila, da se nekateri prijavijo s fotografijo in imenom, verjetno tudi z izmišljenimi imeni.

Potem pa sem opazila, da se ob imenih pojavljajo tudi številke. Včasih 1+, 2+ ali 3+, kar pomeni starost učenca.

Meni ni prišlo nikoli na misel, da bi se bahala s svojimi leti. Ob spoznanju, v kakšni druščini sem se znašla, pa me je postalo tudi sram.

Saj sem tudi prej vedela, da je to učenje bolj igračkanje kot kaj drugega, a sem se vseeno nekaj naučila.

S potovanji sem sicer končala, tudi potreb po nakupih v bližnjem Trstu nimam več, tako da je to učenje res samo sebi namen, ali pa kot pravi znani nevrolog dr. Zvezdan Pirtovšek, da je učenje tujega jezika v zrelih letih najboljša naložba v boju z demenco.

Torej, na lestvici učečih se, se skušam povzpeti nad ime enoletnika, dvoletnika, triletnika z dodanim plusom. Pet-, šest-, sedemletnikov ali več na lestvici nisem opazila.

Verjetno se njim ne zdi več potrebno, da poudarjajo svojo starost. Ali pa že hodijo v šole za tuje jezike in je zanje Duolingo pač igračkanje, ki so ga že prerasli.

Nanj potem verjetno z največjim ponosom zabeležijo tudi starost otroka, ki je že pri letu ali dveh tako pameten, da se z lahkoto kosa z ne prav svežimi upokojenci.

Koliko časa so ti malčki lahko na računalniku, se vprašam.

Kaj počno v preostalem času?

So pri učenju ob računalniku tudi njihovi starši?

Jim polagajo prstke na prave tipke, jih še dodatno spodbujajo, jim razlagajo?