Časoris
Otroci na pametnih telefonih. Vir: Adobe Stock
Vir: Adobe Stock

Zakaj otroci želijo imeti pametne telefone in zakaj jim starši telefone kupijo?

Verjetno vsak starš prej ali slej pride do trenutka, ko se njegov otrok vrne iz šole in pravi: »Vsi v šoli imajo pametne telefone, le jaz ga še nimam.«

Seveda prav vsi starši želijo svojim otrokom zagotoviti srečno otroštvo in svetlo prihodnost, zato se družinski pogovor o nakupu naprave običajno odvija nekako takole: »Ali imajo res čisto vsi otroci v tvojem razredu pametne telefone?« »Ne čisto vsi, ampak skoraj vsi in če ga jaz ne bom imel, sploh ne bom več vedel, o čem se drugi pogovarjajo, pa kadar bom bolan, ne bom vedel, kaj se učijo v šoli, ker mi sošolci tega ne bodo mogli sporočiti …«

Kdo bi lahko otroku odrekel možnost, da nadoknadi zaradi bolezni izgubljeno znanje?

Temu sledi večerni razmislek staršev: »Ali misliš, da imajo res vsi njegovi sošolci take telefone?« »Pa saj je rekel, da jih nimajo vsi, ampak menda vendar nočeš, da bi bil med tistimi, ki telefona nimajo. Poleg tega pa bova lahko vedno vedela, kje je. Tako bo tudi veliko bolj varen.«

In družinska odločitev o tem, da otrok telefon nujno potrebuje, pade.

Ko se čez teden dni izkaže, da imata tak telefon le dva sošolca, je to pravzaprav že povsem nepomembno, saj je s telefonom naš otrok »veliko bolj varen«.

Zdaj so zadovoljni vsi. Starši, ker imajo občutek, da so naredili nekaj dobrega, in otrok, ki ima končno svojo žepno igračo, ki si je je tako zelo želel.

Otrok v nekaj dneh tako hitro in spretno uporablja svojo novo napravo, da zgleda, kot da jo ima že leta, in starši so ponosni na to, da imajo tako pametnega potomca. Nekje v ozadju pa preži tisti neprijetni občutek: »Moj otrok se je uporabe naučil čez noč, jaz pa niti ne vem, kaj dela. Najbolje, da ga ne sprašujem preveč, kaj počne, saj bo opazil, da se na to ne spoznam.«

Otrok ima – končno – svojo lastno »virtualno sobo«, v katero starši nimajo vstopa. Tu ni stalnega nadzora, ki ga doživlja v »realnem« svetu, in ta nova svoboda je res privlačna. Zdaj si lahko neobremenjeno nalaga »brezplačne« aplikacije in igrice ter se vključi v vsa omrežja in aplikacije za komuniciranje, ki so trenutno popularna. Svet je velik in lep, možnosti se zdijo neskončne.

Po začetnem navdušenju pa se otrokov »veliki širni virtualni svet« običajno kar hitro zoži na gledanje popularnih videov, igranje omejenega nabora igric in komuniciranje preko popularnih omrežij.

Ni se mu treba niti spraševati, kje so zanimivi videi, YouTube mu ponudi neskončen niz zabave. Ni se mu treba spraševati, ali je kje kakšna nova igrica, ki bi mu bila zanimiva, nove in nove igre se mu kot po tekočem traku ponujajo kar same. Ni se mu treba več spraševati, kaj naj deli in objavi v svojih omrežjih. Tudi tu ves čas prihajajo »namigi«, kaj deliti.

Od tu naprej je marsikaj odvisno od njegove »sreče« ali »smole«.

Če je do sedaj že pridobil nekaj znanj in izkušenj s tem, kaj se lahko zgodi, če objaviš prav vse, k čemur si spodbujan, se bo morda izognil posledicam nepremišljenih objav. Če ima dovolj samonadzora, se bo verjetno izognil zasvojenosti z igrami ali omrežji. Če je sposoben dovolj empatije, da predvidi, kako bodo njegove objave videli drugi, se bo izognil temu, da bi ga vrstniki dojemali kot »on-line nasilneža«. Če ima dovolj visoko samopodobo in se bo znal ustrezno odzvati na nasilne objave drugih, se bo morda lahko izognil temu, da bi postal žrtev nasilja. 

Naprava, ki smo jo otroku kupili, da bi bil bolj varen, počasi postane nekaj, kar otrokovo varnost ogroža veliko bolj kot mnoge reči, ki mu jih v »realnem svetu« prepovedujemo.

Kar smo pri nakupu pozabili, je to, da pametni telefon pravzaprav ni telefon.

Je zelo zmogljiv računalnik, fotoaparat, snemalna naprava in še kaj, ki jo lahko (med drugim) uporabljamo tudi za telefoniranje. Za večino otrok pa je to le elektronska igrača, ki jim omogoča neomejen dostop do igric in zabavnih videov ter deljenje in objavljanje vsega, kar jim pride na misel. K tem objavam so tudi ves čas aktivno spodbujani, na primer z različnimi izzivi, ali pa so nagrajeni z »ogenjčki« ali s kakšno drugo popularno digitalno »valuto«.

In kaj zdaj?

Odgovor je pravzaprav zelo enostaven.

Tudi »virtualni svet« je naš realni svet in tudi v tem svetu ste vi otrokovi starši.

Zavedati se morate tudi, da nobena tehnologija ne bo rešila vašega otroka pred tehnologijo.

Ni vam treba vedeti vsega o tem, kako posamezna aplikacija ali omrežje delujeta, da bi se o tem pogovarjali z otrokom. Otrok vam lahko tudi sam pove in pokaže, kako to deluje. A v vsakem primeru se morate redno pogovarjati z njim tudi o njegovem »on-line« življenju. In tudi tu se morate, tako vi kot otrok, seznaniti s »prometnimi pravili« tega sveta in otroka spremljati na začetku njegove poti v novi svet.

Maja Vreča, Arnes

Za konec pa še povezavi na strani, ki vam bosta pri tem pomagali: Logout in Safe.si.

Maja

Vreča dela na Arnesu in sodeluje v projektu Safe.si. Želi si, da bi čim več ljudi razumelo ozadja novih tehnologij - da bi bili več kot le uporabniki, da bi bili pametni uporabniki interneta.

Vprašanje tedna

Podprite Časoris

Pomagajte nam ohraniti Časoris.
Brez vas ni nas.

SMS

Pošljite sms Casoris5 na 1919 in darujte 5 evrov.

ali

SMS

Pomagate nam lahko tudi na druge načine: z rednim mesečnim nakazilom, z bančno kartico ali prek PayPala.