Zakaj otroci lažejo?

Na tleh je kup ovitkov od bonbonov in škatla s sladkarijami je prazna. Vprašate otroka, kdo jih je pojedel, in ta se vam zazre v oči in nedolžno zatrdi: »Nisem bil jaz.«

Mar res? Verjetno se je zlagal.

Kaj je laž in zakaj otroci lažejo?

Laž je neresnična informacija, ki jo nekdo izreče, da bi zavedel sogovornika. Niso pa vse neresnične trditve laži. Otrok lahko pove napačno informacijo, ker ne pozna pravilnega odgovora, izreče šalo, ki vsebuje neresnico, ali pa se samo pretvarja.

Že večina predšolskih otrok razume, da je laganje neustrezno vedenje; pa vendar pogosto lažemo tako odrasli kot otroci. Še več, motivacija in razlogi za laganje so pri otrocih podobni kot pri odraslih. Pri otrocih so laži najpogosteje povezane s situacijami, v katerih so ti prekršili navodilo. Z  lažjo se želijo izogniti kazni, zavarovati svoje interese ali pa se predstaviti v boljši luči.

Pojav in razvoj laganja pri otrocih

Prve laži se pri otrocih pojavijo že okrog tretjega leta starosti. Pogostost laganja naj bi do konca zgodnjega otroštva naraščala skupaj z govornim razvojem, čeprav to ni edini dejavnik.

Ko se otrok prvič zlaže, ponavadi njegovo vedenje označimo kot napačno in problematično. Nihče si ne želi, da bi njegov otrok lagal.

Ob takem dogodku pa lahko o laži razmislimo tudi z drugega zornega kota.

Otrokove sposobnosti laganja se razvijajo v prvem desetletju njegovega življenja, sočasno s pomembnimi napredki v kogniciji.

Za uspešno laganje je namreč treba potlačiti resnico, upoštevati znanje drugega posameznika, simultano sporočiti neresnično informacijo, ki se razlikuje od resničnosti, in prilagoditi oziroma upravljati z besednimi in nebesednimi izrazi.

Vzdrževanje laži na besednem nivoju pa je še težja naloga!

Laganje torej ni enostavno, zato lahko pojav uspešnega laganja dojemamo tudi kot pomemben pozitiven mejnik v spoznavnem razvoju otroka. To pomeni, da je otrok dosegel določeno stopnjo v spoznavnem in socialnem razvoju, saj očitno razume lastna mentalna stanja, mentalna stanja drugih in je sposoben zavestno nadzirati svoja (besedna in nebesedna) vedenja.

Z otrokovo sposobnostjo laganja pa sta povezana tudi splošna intelektualna sposobnost in vzgojni stil.

Laganje otroka in starševska vzgoja

Na področju laganja je odnos med starši in otrokom še posebej zanimiv, predvsem zaradi povezanosti in zaradi pomembnosti dojemanja iskrenosti za vzdrževanje zaupanja in kakovostnega medosebnega odnosa.

Laganju se skoraj ne moremo izogniti. Otrok se bo prej ali slej zlagal, saj je to del razvoja. Toda otrokova neodkritost je resna kršitev norm in pričakovanj v komunikaciji med starši in otrokom. Zaradi laganja se lahko poruši tudi zaupanje. Raziskave potrjujejo, da se mame slabše razumejo z otrokom, za katerega menijo, da bolj pogosto laže. Prav zato je treba otroku dati jasno vedeti, da ne sme lagati, in razložiti, zakaj ne.

Uspešnost prikrivanja resnice in pogostost laganja sta povezana s starostjo otroka, zato je tudi pogovor o ustreznosti dejanj odvisen od otrokove starosti, pri čemer pa je vedno pomembno, da med vzgojo otroka poudarjamo pomen odkritosti in govorjenja resnice.

Starševski odziv ob laganju otroka

Ob pojavu laži in odzivanju nanjo se moramo najprej vprašati, zakaj nam je otrok sploh povedal laž.

Se hoče z lažjo izogniti kazni? Morda še ne razume povsem, da obstaja ustreznejše vedenje od laganja? V tem primeru otroka ni smiselno kaznovati ali pa mu groziti s kaznijo, ampak je bolj pomembno, da se z njim pogovorimo in mu obrazložimo posledice laganja.

Pomembno je tudi, da ne sklepamo prehitro in da ne delamo zaključkov, preden otroku ne postavimo še kakšnega dodatnega vprašanja.

Spodbudimo ga, da pove vse, kar ve o dogodku. Morda je sposoben povedati le preprosto laž, kot je na primer zanikanje krivde (»Nisem bil jaz«), daljše in bolj podrobne laži pa bi mu že lahko povzročale težave.

Prav tako imajo otroci do približno sedmega leta starosti težave pri vzdrževanju laži na besednem nivoju in se bodo že pri enem dodatnem vprašanju zagovorili in izdali. Če date otroku možnost, da sam pove resnico ali da sam ugotovi, da se je izdal, bo to v prihodnosti spodbudilo govorjenje resnice.

Otrokom ne postavljajte očitnih vprašanj. Če je očitno, da je počečkal steno, ker ima pobarvane tudi roke, ga ne vprašajte, ali je to naredil on. Raje se pozanimajte, zakaj je to naredil, in priložnost izkoristite za pogovor o tem, kaj se lahko počne in česa se ne sme.

Pomemben dejavnik pri preprečevanju laganja otroka je tudi vedenje nas, odraslih. Če je otrok dnevno priča lažem, ki jih govorimo drugim, da na primer nimamo časa za kavo s prijatelji, čeprav ležimo na kavču, s tem nezavedno in posredno gradimo prepričanje, da je laganje ustrezno vedenje.

Verjamem, da smo odrasli lahko razočarani, ko ugotovimo, da otrok laže. Ampak dokler smo se z otrokom pripravljeni pogovoriti o pozitivnih in negativnih dogodkih ter vedenjih, je mogoče rešiti vse zagate. In to prav zagotovo ni laž.

***

Za še več informacij na področju laganja otrok avtorica članka priporoča:

Lee, K.: Ted Talk: Can you really tell if a Kid is Lying?

Lewis, M. (2015). The origins of lying and deception in everyday life. American Scientist, 103, 128–135.

Mervic, T. (2017). Prepoznavanje otrokove laži: Kdo je najuspešnejši pri prepoznavi (Magistrsko delo). Filozofska fakulteta, Ljubljana.

Talwar, V., Renaud, S-J. in Conway, L. (2015). Detecting children’s lies: Are parents accurate judges of their own children’s lies? Journal of Moral Education, 44(1), 81–96.