Zakaj je bila akcija zbiranja starega papirja neuspešna?

Pred nekaj dnevi se je na vratih bloka v večjem stanovanjskem naselju pojavil plakat, s katerim so učenci bližnje šole obvestili stanovalce, da bodo naslednji dan zbirali star papir.

V Ljubljani že več let bolj ali manj uspešno ločujemo odpadke in papirju so namenjeni modri zabojniki. V večini gospodinjstev se želijo odpadkov znebiti čim prej, ker so sicer v napoto. Torej se tudi odpadnega papirja ne zadržuje dolgo doma, vsaj ne v večjih količinah.

Ozaveščanje otrok, da je odpadni papir surovina, ki se lahko predela in ponovno uporabi, sodi k vzgoji otrok o varovanju okolja. Torej je prav, da tudi v šoli spodbujajo učence k zbiranju odpadnega materiala. Če učenci z zbiranjem starega papirja dobijo nekaj denarja za šolski izlet, je to tudi vzgoja. Z delom se lahko zasluži in z denarjem gospodarno ravna.

Torej je sama akcija zbiranja papirja v sklopu šole dobra, morali pa bi poskrbeti tudi za organizacijo izvedbe, kajti tako, kot so jo izvedli, akcija ni imela dobrega učinka.

Zakaj ne?

Prvič. Otroci so le pri redkih stanovalcih dobili stare časopise ali reklamne lističe, ker ljudje odvečnih stvari niso več vajeni hraniti. Torej bi morali po hišah nalepiti obvestilo vsaj teden dni prej, če ne štirinajst, da bi ljudje papir prihranili in bi bila otroška akcija uspešna. Mislim, da ni človeka, ki ne bi želel v otroške vreče dodati vsaj nekaj papirja.

Drugič. Otroci so se zapodili po blokih in sosednjih hišah brez predhodnega dogovora, kje bo kak razred pobiral papir. Tako so v isti blok druga za drugo prihajale skupinice otrok, ves dan zvonile in na koncu razjezile tudi še najbolj razumevajoče stanovalce.

Tretjič. Pri načrtovanju dogodka je treba predvideti, kam bodo otroci odlagali zbrani papir. Tako se je skupina otrok znašla na ulici z Mercatorjevimi vozički. Če so jim v trgovini dovolili, da si jih izposodijo, jih lahko pohvalimo za iznajdljivost. Če so jih vzeli brez vprašanja, pa ni bilo prav. Nekateri so nabrani papir nosili v naročju.

Četrtič. Vsaka zbiralna akcija mora imeti pravila. Eno teh pravil je, da na cesti ali ulici ne smejo obležati ostanki zbiranja. Torej se je treba vnaprej dogovoriti, v kaj bo kaka skupinica zlagala papir in kako ga bodo nosili, da drugim ljudem ne bo treba čistiti za njimi.

Zamisel o akciji je dobra. Naj otroci nekaj naredijo in zaslužijo za izlet. Tako delo je v splošno korist, otroci se nekaj naučijo, se družijo zunaj šole, pogovarjajo, načrtujejo, zbirajo pogum, se učijo komunikacije …

Akcija je priložnost za učenje načrtovanja in organiziranega delovanja. Torej se je tega treba naučiti. Tako kot vsi, se tudi otroci lahko učijo na lastnih napakah, lahko pa tudi s poučevanjem, kjer se napakam izognejo. Ker se akcija dogaja v sklopu šole, tudi pouk načrtovanja in organizacija izvedbe sodi v šolo.

A zakaj tokratna akcija ni bila uspešna? Potekala je brez reda, otroci so vznemirjali ljudi, bila je to izguba časa, čeprav sami tega morda niso tako čutili. Akcija je izgubila vzgojno funkcijo. Otroci so se iz nje naučili, da se zbiranje papirja ne splača. Mogoče bodo to slabo izkušnjo tudi posplošili, da se pač ne splača prizadevati, ker je trud vnaprej obsojen na neuspeh.

***

Tereza Žerdin, upokojena specialna pedagoginja in učiteljica, ki je v strokovnem štirinajstdnevniku Šolski razgledi devetindvajset let ustvarjala rubriko Kje vas in nas šola žuli, kolumne o šoli, učiteljih in starših odslej objavlja v Časorisu.