TerezaV zadnji kolumni sem pisala o obisku sošolca in o listanju po njegovih albumih. Med fotografijami so me še posebej pritegnile tiste z našega končnega izleta, z maturitetne ekskurzije po Jugoslaviji.
Vsak zaključek šolanja se je v tistih časih končal z izletom. Konec srednje šole se je tako zaključil z maturitetno ekskurzijo. Naša je trajala štirinajst dni.
Program zanjo nam je predlagal razrednik in se tudi dogovarjal za prenočišča in oglede.
Z vlakom smo se peljali do Beograda, nadaljevali potovanje skozi Višegrad, Sarajevo, v Mostarju ali morda že v Sarajevu smo prestopili na vlak z ozkotirno železnico, ki je peljal tako počasi, da so fantje izstopali z vlaka, spotoma kaj narabutali in stekli za vlakom.
Črna gora: Lovčen, Ulcinj, Bar, prenočevanje v šolski učilnici na tleh. Ko smo prižgali luč, je mrgolelo ščurkov, a so se ob svetlobi takoj poskrili.
V Baru tudi prvi požirek piva in potem dolgo nobenega več.
V Dubrovniku na plaži sem srečala osnovnošolskega sošolca, ki je že tretje leto služil vojsko v mornarici. Povedal mi je, da gre čez tri dni domov. Ko sem prišla domov, so mi povedali, da je Ulčarjevega Andreja raznesla bomba.
Tako na ekskurzijo hranim najlepše spomine in med njimi tudi enega najbolj žalostnih.
Listanje po sošolčevem albumu mi je priklicalo spomine.
Tudi zdaj jih obujam. In žalosti me, da sedanja generacija maturantov ne bo imela tako bogatih spominov, kot jih ima moja.
Žal mi je zanje, da ne bodo imeli priložnosti spoznati svojih profesorjev še z druge plati.
Izlet, pa naj bo to na grški otok ali kam v Španijo s potovalno agencijo in vodičem, ni isto kot potovanje razreda z razrednikom in še kakšnim profesorjem. Samo izlet, pa četudi v eksotične kraje, ni isto kot ekskurzija, ki širi obzorja. Je le zabava. Morda ekskurzija res ni tako zabavna, in po svoje je lahko tudi napornejša od veseljačenja, toda spominov bo zagotovo več.
Ne vem, ali so današnji srednješolci res tako drugačni, kot je bila naša generacija, res toliko napornejši, da si jih profesorji ne upajo peljati več nikamor, ali pa je problematičnost dijakov samo izgovor.
Morda celo delam posameznim profesorjem krivico in so med njimi še taki entuziasti, ki se ne bojijo odgovornosti in želijo, da si njihovi dijaki naberejo tudi drugačne izkušnje in lepe spomine.
Dokaz, da so še takšni profesorji, sem pravzaprav dobila prav v Kočevju, na tej isti poti, na kateri sem ob gledanju fotografij pri sošolcu obujala spomine na maturitetno ekskurzijo.
Spoznala sem devetošolko, ki je povedala, da so vzorne učence osmih in devetih razredov peljali na izlet z avtobusom.
Ogledali so si Tolminska korita, rudnik živega srebra v Idriji in muzej soške fronte. Bil je lep izlet.
Kaj pa drugi učenci, ki niso odličnjaki?
Moja kolegica je imela navado, da je svoje učence peljala na izlet vselej na samem začetku šolskega leta.
»Tako svoje učence najlažje in najhitreje spoznam, učenci pa se med seboj povežejo. Potem z njimi nimam več nobenih težav.« Tako je utemeljevala svoj pedagoški prijem. In z učenci res ni imela težav.
Naš razred ima obletnico mature vsak prvi petek v juniju.
Tudi tokrat smo obujali nepozabne spomine na maturitetno ekskurzijo.
Maja
MVI
