Vse najboljše, šola, ali kaj nam sporoča raziskava Pisa 2018?

Draga šola, vse vse najboljše ti želim! Ko sem prišla v to šolo, sem bila zelo vesela, ker sem dobila tako lepo šolo. Želim, da ostaneš taka, kot si, in da bo v to šolo prišlo še veliko prvoletnih šolarjev.

Petošolka ob rojstnem dnevu svoje šole

Kaj se zgodi na prehodu iz petega v višje razrede, da otroci izgubijo svoje pristno veselje do šole, pouka, učenja, znanja?

Vprašanje si zastavljamo že vrsto let, odgovora še nismo slišali.

Ob izsledkih raziskave Pisa 2018, ki je pokazala, da so slovenski šolarji v znanju res nadpovprečni, a so nadpovprečni tudi v malodušju, svoje učitelje materinščine pa so celo najslabše ocenili, bi se morali resno zamisliti.

A tudi to počnemo že vrsto let. Vedno znova resno razmišljamo, analiziramo, ustanavljamo komisije in se nazadnje tolažimo, da je slovenska šola dobra.

In tudi je. Kako dolgo še?

Kot novinarka vstopam v šolski prostor že poldrugo desetletje. Učila sem na dveh univerzah, ljubljanski in primorski, delavnice izvajam v srednjih šolah in v osnovnih šolah – od četrtega do devetega razreda.

Malokdo ima priložnost, da se toliko časa kot zunanji opazovalec sprehaja po izobraževalni vertikali in izkuša, kako se dinamika vzdušja in odnosov iz četrtega razreda osnovne šole izraža v tretjem letniku fakultete.

Po vseh teh letih lahko rečem, da si učitelji zaslužijo naše priznanje. In lahko smo jim hvaležni. Hvaležni, ker marsikdaj počnejo, kar bi morali starši, a nam zmanjka časa in tudi znanja.

Seveda so med njimi boljši in slabši, tako kot so med novinarji, sodniki, zdravniki, prevajalci, vodovodarji, peki in avtomehaniki.

Toda razmere, v katerih delujejo učitelji, so se v petnajstih letih temeljito spremenile.

V šole vstopajo generacije, ob katerih že 25-letniki povedo, da ne razumejo svojih 11-letnih bratov in sester.

Kako naj jih torej razumemo odrasli?

Današnji otroci so še vedno radovedni, vedoželjni, srčni, tudi radoživi in radi kakšno ušpičijo, tako kot nekoč mi, ki smo danes odrasli.

Okolje, v katerem odraščajo, pa se spreminja z vrtoglavo hitrostjo.

Ko smo bili mi v šestem, sedmem, osmem razredu, je bil računalnik z zmogljivostjo pametnega telefona morda samo na Institutu Jožef Stefan. Ali pa ga sploh ni bilo. Danes ga ima v žepu vsak otrok.

Težko je vsak dan znova navduševati otroke, ki jim pozornost narekujejo YouTube in TikTok, Instagram in Snapchat, pa še Roblox, Minecraft in Fortnite za povrh.

Učitelji poučujejo otroke, ki imajo na svoji pametni napravi shranjeno znanje vsega sveta. Sporočajo jim, kam je treba postaviti vejice, jim govorijo o periodnem sistemu ali o strukturi rastlinske celice.

To morajo početi na zanimiv, privlačen, atraktiven način, obenem pa tako, da bodo otroci doumeli, zakaj je pomembna tista vejica ob koncu vrinjenega stavka; zakaj je treba prebrati knjigo, tudi če je na voljo video.

Kaj pa je lahko dovolj zanimivo in privlačno za otroke?

Kako naj učitelji navdušujejo in motivirajo generacijo, ki v povprečju tri ure na dan preživi na spletu, uro več kot leta 2015?

Naj si pomagajo z videom? Interaktivnim kvizom? Računalniško igrico? Virtualno resničnostjo?

Da. Absolutno. Učenje mora biti inovativno, zanimivo, zabavno. Čas svinčnika in papirja mineva.

Toda nihalo ne sme zanihati v drugo skrajnost.

Otroci morajo znati napisati spis, ker bodo morali nekoč napisati sestavek, ki bo daljši od polovice povedi. Računati morajo tudi na pamet, ker se lahko v excelu zmotijo in je fajn, da to znajo ugotoviti.

Že od 16. stoletja velja, da nihče ni samoten otok. Da to veš, moraš poznati nekaj zgodovine in nekaj literature. Da to razumeš, moraš ceniti modrost.

Življenje je nepredvidljivo. In ni samo zabavno. Nekdo zboli. Drugi izgubi službo. Tretjemu umre bližnji. Četrtega nekdo trpinči.

Kako se bodo otroci pripravili na življenjske izkušnje, če odraščajo v pričakovanju, da mora biti vse ves čas zanimivo?

Kako bodo v prihodnosti profesorji za socializacijo in druženje, odvetniki za virtualno lastnino, svetovalci za odnose z roboti, če ne zmorejo svojih potreb odložiti niti za pet minut?

Bo naša šola v prihodnje še dobra, če ne zaupamo učiteljem, da vedo, kaj delajo? Če ne verjamemo, da se mnogi med njimi trudijo nadgrajevati svoje pedagoško znanje, in raje kažemo na tiste, ki tega ne počnejo?

Otroci so zrcalo družbe, slišimo. A kaj to res pomeni?

Mnogi Slovenci ne zaupajo medijem, sodnikom, znanstvenikom, zdravnikom. Je torej nenavadno, da imajo slovenski otroci slabo mnenje o svojih učiteljih?

Odrasli si ta hip najbrž težko predstavljamo, na kakšne načine virtualni splet vpliva na otroke in kdo vse jih lahko nagovarja tiste tri ure, ki jih vsak dan preživljajo na spletu.

Komu bodo otroci zaupali, kdo bo njihov svetilnik, ki jim bo pomagal razumeti, kaj je prav in kaj narobe, če bodo od nas nenehno slišali, da je z družbo, v kateri odraščajo, nekaj strašno narobe?

Ko se bomo naslednjič spraševali, kakšna je naša šola, zakaj se otroci po petem razredu nehajo veseliti novega znanja, zakaj berejo le, ker morajo, zakaj slabo ocenjujejo svoje učitelje, se vprašajmo še, kakšen je naš odnos do vsega, kar nas obdaja?

Koga spoštujemo, komu zaupamo, za kaj nam je sploh še mar?

In komu bo nekoč mar za nas?