»Vsakdo si je sam kriv«

Trinajstletnica je po kosilu pri babici začela navzoče poučevati, kako si je vsakdo sam kriv, če je reven, če nima službe, če malo zasluži. Kajti, če se v neki službi premalo zasluži, se da odpoved in se gre v službo drugam. Tja, kjer se dobi boljša plača.

Sami da so si krivi, če so revni, ker se pač ne trudijo dovolj. Ker so leni. Treba se je potruditi in dosežeš vse, kar si želiš. In treba si je izbrati tak poklic, ki je dovolj cenjen. Takega, kjer so plače visoke. Tako trinajstletnica.

Zvenelo je skoraj tako, kot kadar petletnik pouči mamo, ker da nima dovolj denarja za vse njegove želje: »Toda, mami, saj greš lahko na bankomat!«

Menda je večini pri mizi zaprlo sapo in nihče ni bil pripravljen, da bi njene ognjevite trditve ovrgel z ustreznimi argumenti.

Od kod dekletu, ki je še skoraj otrok, taka stališča? Človek najprej pomisli na starše.

Starši so tisti, ki otroke spodbujajo k učenju, k izbiri prestižne šole, k vztrajnosti, k trudu. Starši prepričujejo otroke, da se morajo več učiti, da bodo imeli boljši uspeh, da bodo zbrali dovolj točk in bodo lahko nadaljevali šolanje na izbrani šoli.

Tereza Žerdin

Niso pa vsi starši tako ambiciozni in morda jim niti na misel ne pride, da bi otroka prepričevali o nečem, v kar sami ne verjamejo. Sami so si izbrali šolo in poklic. Nekateri povsem slučajno, drugi premišljeno. Včasih je pomembna bližina šole, včasih denar za šolanje … In če v otroka niso vcepili takega prepričanja starši, kdo jim ga je potem vcepil? Vrstniki, šola?

Je trinajstletnica morda slišala v šoli, da lahko doseže vse, kar si želi? Da lahko pride na izbrano šolo, doštudira, si izbere dobro plačano službo?

No, učitelji vedo, da to ni res. Menda ne bodo učencev prepričevali o nečem, v kar sami ne verjamejo. Pa vendar.

Učitelji se odločajo za različne oblike in vrste izobraževanj: predavanja, seminarje, delavnice … Beseda motivacija je zelo privlačna za izpopolnjevanje v učiteljskem poklicu.

Navsezadnje je skoraj najtežji del tega poklica motiviranje učencev za delo, učenje, vztrajnost, pisanje domačih nalog, branje. Na delavnicah pa ponujajo prav to! Ponujajo metode, ki so jih uvozili čez lužo in temeljijo na geslih, kot so: Zmorem! Sposoben sem! Vse lahko dosežem, če se le dovolj potrudim!

Nič ni lažjega, kot je ponavljanje teh gesel. In če stoji za temi gesli realno dosegljiv cilj, je vse v redu.

Če otrok zmore študij, ki si ga je izbral, če je zanj dovolj zanimiv, če je sposoben poslušati predavanja in prebirati strokovno literaturo, če ima mladostnik pred očmi želeni poklic, delo, potem se bo verjetno tudi trudil, da bo cilj dosegel.

Kaj pa če si je izbral napačen, prezahteven poklic ali šolo? Bo dovolj, da si vsako jutro reče, da zmore, in vsak večer, da je sposoben, in da si obljublja, da se bo potrudil, ne razume pa niti osnov.

Nekateri ne morejo opravljati niti najpreprostejšega dela. Pa si močno želijo delati in zaslužiti za skromno preživetje. Tudi trudijo se, kolikor se le morejo. Kdo tudi doseže svoj sanjski poklic z dobro plačo vred. Kaj pa, če zboli in dela ne bo mogel več opravljati? Če dobro plačano delovno mesto ukinejo? Če se prijavi na sto razpisov, pa na polovico ne dobi niti odgovora.

Ogromno je teh če-jev, o katerih bi se morali pogovarjati.

Šola ima poleg vzgojno-izobraževalne funkcije tudi varovalno in korekcijsko vlogo.

Če otrok doma doživlja le slabe stvari, se v šoli lahko počuti varnega, sprejetega. Učitelj je človek, ki mu pomaga, ki ga bodri, pohvali. Šola ima zelo pomembno varovalno vlogo.  

Šola pa naj bi bila tudi prostor za spoznavanje pozitivnih vrednot, kot so sočutje, pomoč drugemu, solidarnost, dobrota. Dober učni uspeh je le ena od vrednot, ki pa ni nujno najpomembnejša.

Dobro je biti pomemben, a pomembnejše je biti dober, pravijo humanitarci. Šola naj bi pri učencih poudarjala tudi to vrednoto. Pomembnejše je biti dober, solidaren, prijazen, sočuten kot bogat.