Vedoželjnost, radovednost, stikljivost

Vedoželjnost povezujemo s pozitivnim predznakom. Vedoželjen je tisti, ki želi čim več vedeti. Vedeti o naravi, tehniki, znanosti, vesolju, medicini, o temi, ki ga najbolj privlači. Vedoželjnež prebira knjige, gleda poljudnoznanstvene oddaje, lahko pa tudi sam preskuša, kako kaka stvar deluje, in poskuša toliko časa, da bo stvar začela delovati. Torej nekdo hoče priti do znanja z odkritji drugih, drugi stvari preskuša v praksi sam. Vedoželjnost pomeni željo po vedeti čim več, imeti čim več akademskega znanja ali v praksi spoznati, kako kaka stvar deluje.

Včasih se vedoželjnost enači z radovednostjo. Posebej otrokom radi pripisujemo radovednost, kot željo po vedeti in znati čim več. Torej željo po znanju, kot je značilna za raziskovalce naravnih ali družbenih pojavov.

Zlasti pri otrocih se pozitivna radovednost rada zamenja z željo imeti čim več in tako se na policah kopičijo knjige, ki se jih otrok ne dotakne več, potem ko je potešena želja po imeti.

Radovednost nima vselej pozitivnega predznaka. Mnogi si zelo želijo vedeti stvari, ki jih ne potrebujejo vedeti, posebej stvari o drugih ljudeh. Kadar govorimo o babjem ali otroškem »firbcu«, nimamo v mislih vedoželjnosti. Tudi zijalo ni radovednež v pozitivnem smislu. Zijala se zbirajo tam, kjer so v nekem trenutku najmanj zaželena. Napajajo svojo radovednost, najpogosteje ob nesreči koga drugega. »Firbcev« in zijal je verjetno precej več kot pravih vedoželjnežev. 

Radovednost smo želeli približati vedoželjnosti, čeprav pri njej pogosto ne gre za željo po znanju, odkrivanju nečesa novega, temveč zgolj za zadovoljevanje nekaterih človekovih strasti.

Včasih pa imenujemo radovednost za nekaj, kar je v resnici stikljivost. Stikljivost je dokaj pogosta otroška lastnost. Otrok stika na skrivaj, išče nekaj, kar je skrito, stika za nečim, kar je prepovedano. Radoveden fantič stika za ptičjimi gnezdi, radovedna deklica stika po omarah, predalih, škatlah, da bi odkrila, kje se skriva novoletno ali božično darilo.

Otroke pa tudi odrasle včasih žene želja po stikanju, recimo po podstrešju, da bi odkrili kaj iz preteklosti. Najdba, ki sledi stikanju, postane predmet radovednosti, radovednost se lahko spremeni v vedoželjno raziskovalno strast. 

Šoli se pogosto očita, da pri otrocih zatre vedoželjnost. Predšolskega otroka da je zanimalo vse, pravijo starši, nenehno je spraševal, jih utrujal z vprašanji, potem pa, kar naenkrat, kot da ga stvari nič več ne zanimajo. Je to le vtis, resnica ali nekaj vmes?

Otrokovo vedoželjnost ali radovednost v predšolskem obdobju lahko pripišemo naravnemu razvoju. Ko začne govoriti, ga začno zanimati besede. Nenehno sprašuje: Kaj to? Ali malo pozneje: Kaj je to? Želi vedeti, kako se stvari imenujejo.

Med četrtim in petim letom se pojavi vprašanje Zakaj? Vprašanja včasih ne postavi niti z namenom, da bi dobil odgovor, ampak mu je zanimivo vprašanje samo po sebi. Seveda pa terja tudi odgovore. Odgovore na najbolj nemogoča vprašanja. Tudi taka, na katera starši nimajo odgovora.

Če ne vemo, da je to povsem naraven razvoj, lahko otroku pripišemo silno vedoželjnost. Ko je ta del razvoja končan, otrok ne sprašuje več toliko in starši so prepričani, da ga je zatrla šola.

A otroka v tistem času zanimajo druge stvari. Recimo, ali Božiček res obstaja ali ne. Malo pozneje postane kritičen do ravnanja ljudi. Zanima ga, kaj je prav in kaj ni prav.

Ko se začne prebujati spolnost, ima neskončno veliko vprašanj, veliko stvari želi vedeti. Informacije dobiva od vrstnikov, morda tudi iz knjig, nekaj vedenja dobi pri šolskem pouku, redkeje informacije terja od staršev. Če pa jih, se starši takim vprašanjem radi izognejo.

Mislim, da trditev, da šola zatre vedoželjnost otrok, ne drži. Stvari, ki jih otroci želijo vedeti, se menjajo. Nekateri imajo v sebi nagnjenost k vedoželjnosti, in to tudi razvijejo, druge žene naprej omejena radovednost, nekatere zanima estrada, druge šport, politika, tretje le sosedje, stikljivost pa počasi tudi že pojenjuje.