MajaŠolarji in učitelji še naprej ostajate doma, čeprav – z redkimi izjemami – komaj čakate, da se vrnete v šolo. Za to je mnogo razlogov, eden izmed njih je morda nenavadna nova oblika utrujenosti, ki je dobila tudi novo ime.
Lansko pomlad smo zaznali nov pojav, ki je sčasoma dobil ime »Zoom fatigue« (utrujenost od Zooma).
Gre za to, da nas komuniciranje prek videokonferenčnih orodij bistveno bolj obremenjuje kot komunikacija v živo. Seveda to velja le v primeru, ko želimo vsebini komunikacije zares slediti.
Za videoklic je potrebne več pozornosti kot za pogovor v živo. Pri pogovoru prek videa si moramo bolj prizadevati za obdelavo neverbalnih znakov, kot so izrazi obraza, ton in višina glasu ter govorica telesa, s čimer porabimo veliko energije.
Tehnične težave, slabe ali nihajoče povezave ter zamik zvoka so dodatni izzivi, ki zahtevajo našo pozornost.
Težava je tudi tišina. Premori med pogovorom so pri pogovoru v živo naravni ritem. Ko se to zgodi v videoklicu, se hitro vznemirimo, če je kaj narobe s tehnologijo, ali pa se nam oseba na drugi strani zdi neodzivna ali neprijazna. Ljudem je zaradi tega neprijetno.
Nemška študija iz leta 2014 je pokazala, da so zakasnitve pri telefonski ali videokonferenčni komunikaciji negativno vplivale na to, kako so ljudje dojemali druge. Že sekunda ali dve časovnega zamika pri odgovoru sta povzročili, da so testne osebe sogovornika označile kot manj prijaznega ali nezbranega.
Ko ste na videokonferenci, ste pod hudim družbenim pritiskom, ker vidite svojo sliko na zaslonu in veste, da vas vsi gledajo. Počutite se kot na odru, kar je za mnoge zelo stresno.
To so nekateri od razlogov, da marsikdo ne zmore zbrano slediti vsebinam, ki so mu predane prek spletnih videopredavanj, ali dobro sodelovati v skupini, ki se pogovarja in si deli vsebine prek videokonference.
Proti koncu leta 2020 so se pojavu »Zoom fatigue« posvetili celo psihologi in psihiatri v strokovnih člankih.
Seveda ne moremo vseh naših težav in težav otrok pripisati le našim spletnim aktivnostim. K slabšemu počutju prispevajo še mnogi drugi dejavniki, od dolgotrajne družbene izolacije do tesnobe zaradi pandemije in nepredvidljivih razmer.
Dobro je, da poznamo tudi ta pojav in da skušamo omiliti njegove posledice.
Kaj lahko naredimo?
Učitelji – pa tudi ravnatelji in šolski svetovalni delavci – lahko ponovno razmislite, ali ste pouk na vaši šoli zastavili tako, da mu učitelji in njihovi učenci zmorejo slediti.
Ali morda vsi ure in ure zdržema sedite pred svojimi računalniki, gledate obraze poslušalcev, predavateljev, sogovornikov in poskušate ohranjati polno osredotočenost?
Starši se lahko pogovorite z otroki, kako doživljajo pouk in ali imajo morda težave s tem, da sledijo vsebinam med videokonferencami.
Otrokom seveda zelo pomagate s tem, da jih spodbujate k preživljanju prostega časa, ki ne vključuje naprav, in poskrbite za dovolj gibanja.
Ne nazadnje pa vsi vemo, da se bo tudi to izobraževanje »čez šipo« enkrat končalo, čeprav nam ga ta trenutek še vedno zamikajo nekam v prihodnost.
MVI
