Ta teden je RTV Slovenija predvajala češki dokumentarni film Ujete v medmrežju.
Dokumentarec se ukvarja z zelo neprijetno tematiko in naslavlja naše najhujše strahove, ko gre za otroško uporabo interneta. Predvajanju filma je sledil pogovor v okviru oddaje Moje mnenje, na katerega so bili vabljeni strokovnjaki, predstavniki institucij in projektov, ki se pri nas ukvarjajo s to problematiko.
Tematika dokumentarca so tako imenovani spletni predatorji oziroma spletni plenilci, ki izkoriščajo ranljivost in naivnost nekaterih otrok pri spletni komunikaciji.
Dokumentarec je vsekakor vreden ogleda, še bolj pa to velja za pogovorno oddajo, ki mu je sledila.
Obravnavana tematika je zelo zastrašujoča, zato jo je dobro postaviti v perspektivo.
Vsakemu otroku se lahko zgodi, da se sreča s spletnim spolnim plenilcem, ki ga ne pozna, a je veliko bolj verjetno, da bo otroka zlorabil nekdo, ki ga zelo dobro pozna iz svojega bližnjega okolja.
Veliko večja verjetnost je, da bo otrok žrtev vrstniškega spletnega nasilja, ki mu lahko pusti tudi zelo hude posledice, kot da bo žrtev spletnega plenilca.
Veliko lažje je preprečiti, da bi se otrok neustrezno odzval na nagovarjanje spletnega plenilca, kot preprečiti, da bi podlegel spolnemu plenilcu, ki ga dobro pozna in mu otrok ne more ubežati s tem, da se enostavno ne odzove na zahteve in prekine vso komunikacijo.
Veliko lažje je preprečiti, da bi bil otrok žrtev spletnega plenilca, kot preprečiti, da bi bil otrok žrtev spletnega nasilja.
Če pa do takšne zlorabe vseeno pride, je izredno pomemben naš odziv. Otroka nikoli ne smemo kriviti zaradi neustreznega odziva na nagovarjanje storilca. Žrtev nikoli ni kriva, kriv je izključno storilec. Prav tako dogodek nemudoma prijavimo policiji, saj s tem zavarujemo tako svojega otroka kot tudi druge potencialne žrtve.
Vedeti moramo še, da so tarče storilcev večinoma dekleta, vendar so žrtve lahko tudi fantje.
In kako lahko preprečimo, da bi otrok postal žrtev? Kako lahko preprečimo, da bi se odzval na takšno nagovarjanje?
Odgovor je zelo enostaven: pogovor, pogovor in še več pogovora.

Z malo večjimi otroki se moramo redno pogovarjati o njihovem internetnem življenju, majhni otroci pa naj ne uporabljajo interneta brez spremstva starejših. Poskrbimo tudi, da otroci ne bodo »viseli ure in ure« na spletu, saj jih to veliko bolj izpostavi tej nevarnosti, poleg vseh ostalih negativnih posledic pretirane izpostavljenosti zaslonom.
Sledimo smernicam za uporabo zaslonov pri otrocih in mladostnikih.
Preden se otrok poda na splet samostojno, mu pojasnimo, da se lahko na internetu sreča s stvarmi, ki imajo lahko hujše posledice za njegovo fizično, resnično življenje.
Z otrokom vzpostavimo odnos zaupanja. Pogovarjajmo se o tem, da ne more kar vsemu na spletu verjeti in zaupati.
Izredno je pomembno, da se z njim pogovarjamo tudi o kočljivih temah, kot sta na primer pornografija in spolnost. Otroci se lahko že zelo zgodaj srečajo s pornografijo, ki je ne razumejo, zato potrebujejo nas, da jim pojasnimo, da tu ne gre za prikaz realnih medčloveških odnosov. Če se starši ne pogovarjamo z otroki o tem, se lahko zgodi, da si bodo sogovornika poiskali na spletu.
Na Safe.si smo vam pripravili kratke videe, ki vam bodo pri tem v pomoč.
Predvsem pa se moramo zavedati, da ne obstaja tehnologija, ki bi otroke lahko obvarovala pred spletnimi plenilci. Nobena tehnologija pri tem ne more nadomestiti staršev.
Ne obstaja »predatorski filter«. Z otrokom se moramo pogovarjati.