Sončni dnevi vabijo na plano. Nekateri sedejo na kolo, drugi vzamejo v roke pohodne palice, tretji srečo na vrvici, mlade mamice vozičke … Z nekaterimi sprehajalci se srečujemo vsak dan in čeprav se ne poznamo, se pozdravimo, veseli, da smo še, da sije sonce.
Opazujem gospo, ki vzgaja mladega psička. Govori mu, kaj je prav in kaj ni prav, komu se sme približati, kateri kuža ga ne mara, pohvali ga, medtem ko drekec pospravi v vrečko, sem in tja mu v smehu reče, da je bedak, ko se začne plaziti po trebuhu, ko daleč pred seboj zagleda drugega psa … In zdi se, da jo kuža razume vsak dan bolj.
Opazujem mlado mamico, ki prevaža otroka v vozičku. Hiti po ulici gor in dol pa spet gor in dol. Otrok da noče zaspati drugače, kot da ga vozi. Ko gre po ulici gor, se pogovarja po mobiju, ko gre po ulici dol, ima mobi še vedno prislonjen k ušesu. Ves čas, ko vozi otroka, se pogovarja. Po mobiju.
Brez primernega besednega zaklada je težko razumeti razlago učne snovi in s slabim besednim zakladom je tudi težje ubesediti znanje (odgovarjati na vprašanja, pisati šolske in domače naloge, razumeti besedilne naloge pri matematiki, razumeti besedilo v učbeniku, tudi učenje branja gre hitreje in lažje, če otrok pozna besede, ki jih prebira).
Res je, da otrok sliši mamo, tudi ko se ta pogovarja s kom drugim. Tudi to so besede, jezik. A besede, ki so namenjene drugim, so zgolj besede, otroku namenjene besede vsebujejo tudi čustva. Imajo dodano vrednost.
Pozneje, ko bo otrok poznal pomen besed in v njih prepoznaval tudi čustveni razpon, bo lahko tudi po radiu poslušal in razumel pravljico, ki jo bo pripovedoval dramski umetnik v nedeljo zjutraj, in morda bosta starša lahko še celo malo podremala. Če ne bo imel jezikovnega temelja, ga pravljica ne bo pritegnila.
In škoda se mi zdi otroka voziti v spanju. Čeprav je še majhen in leži v vozičku, med sprehodom v naravi lahko opazuje drugačen svet kot doma. In ko sedi, kaj vse lahko vidi, sliši!
Starši so tisti, ki mu pripovedujejo, kaj se dogaja, kako se kaj imenuje, kaj ali koga se sliši, v sedečem položaju vidi svet drugače kot v ležečem, in ko bo shodil, bo spoznal še drugačno dimenzijo sveta. In spet bodo starši tisti, ki ga bodo z besedami opozorili na lepoto okolja in na nevarnosti, ki prežijo na cesti.
Ob gibanju bo svet besed drugačen, če jih bodo namenjali otroku in ne elektronski napravi.