Vnukinja je zbolela in za nekaj dni sem jo dobila v varstvo.
Ker je dekletce le močno kašljalo in smrkalo, je med razvajanjem prišla na vrsto tudi šola. Čez dva tedna je imela načrtovan govorni nastop. Vsebino je že pripravila, tudi plakat je bil narejen, besedilo je znala že na pamet.
Ko mi ga je začela pripovedovati, je tako hitela, da je že pri priimku požrla cel zlog. Če ne bi vedela, kako se piše, njenega priimka ne bi prepoznala.
Tudi v nadaljevanju je v strahu, da ji kaka misel ne bi ušla iz spomina tako hitela, da je kar hlastala za zrakom.
Na vsebino njenega nastopa nisem želela vplivati. Bilo je delo tretješolke. O prehrani je napisala tisto, kar se je njej zdelo prav in primerno. Pa tudi tisto, kar teoretično ve, a raje prakticira po svojem sladkem okusu. Torej: Ne jejmo sladkih stvari, ampak zelenjavo in sadje!
V ponovitvah nastopa sem poskušala vplivati na njen govor, da bi bil ta počasnejši, razločen in s tem razumljivejši.
Hiter, včasih momljajoč govor, kot bi oseba govorila sebi in ne drugim, je slabo razumljiv in ni značilen le za mojo vnukinjo, ampak za veliko otrok.
Govor pogosto prehiteva misli. Vtis imam, da otroci hitijo govoriti zato, da ne bi kdo mislil, da ne znajo, ker da se znanje pokaže le z zelo hitrim odzivom.
V času moje osnovne šole smo morali pri odgovoru na zastavljeno vprašanje vstati. Spomnim se sošolca, ki je vstal, pospravil stol pod mizo, se nekajkrat zagugal naprej in nazaj in odgovoril. Vselej pravilno. Tudi se ne spomnim, da bi se drugim mudilo z odgovarjanjem. In ne spomnim se, da bi nas kdo priganjal.
Zakaj mislim, da je treba govorjenje tudi poučevati?
Govorjenje je namenjeno drugim. Torej je treba govoriti tako, da drugi razumejo. V besedah morajo biti slišni vsi glasovi. Požiranje glasov in zlogov naredi govor slabo razumljiv.
Če govor prehiteva misli, so stavki slabo oblikovani, v njih manjkajo za razumevanje pomembne besede.
Med nami živi precej ljudi z okrnjenim sluhom, med starejšimi ljudmi jih je sploh veliko.
Hiter govor, nenatančna izgovarjava glasov, nepopolna tvorba povedi, vnašanje tujk, vse to slabša sporazumevanje.
Govorimo pa vendar zato, da bi nas drugi lahko slišali in razumeli.
Med govorjenjem je treba normalno dihati in ne hlastati za zrakom. Govor mora slediti mislim.
Govorni nastop ni samo priprava besednega ali nebesednega gradiva, učenje besedila na pamet in potem čim hitrejše oddrdranje tega.
Cilj govornega nastopa ni toliko v vsebini predstavitve, temveč bolj v načinu podajanja vsebine: razločno izgovorjeni glasovi, izbrane popolne besede, v celoti izražene misli, slišnost in razumljivost, učenje nastopanja in premagovanje treme.
Učitelj je (naj bi bil) najpomembnejši zgled dobro slišnega in razumljivega govora.
Za dobro slišni govor ni treba kričati, temveč razločno izgovarjati.
Govorni nastop ima poudarek na govoru, seveda pa je pomemben tudi jezikovni del.