Tudi priseljenci se moramo prilagoditi novemu okolju

Zdravnica Hatije Ismaili, Albanka iz Makedonije, razbija stereotipe o priseljenkah: da večinoma ostajajo za domačimi zidovi, niso izobražene, ne delajo in ne prihajajo na roditeljske sestanke in govorilne ure v šolo.

Po študiju medicine na Hrvaškem se je pred 16 leti preselila v Novo mesto, se zaposlila kot ginekologinja v tamkajšnji splošni bolnišnici in si ustvarila družino. Danes se v Sloveniji počuti kot doma.

Poudarja, da se morajo tudi priseljenci, ne glede na to, od kod prihajajo, prilagoditi novemu okolju.

»Za vsakogar je na začetku najpomembnejše poznavanje jezika. Brez njega ne more ne v trgovino, ne v šolo, ne k zdravniku. Brez znanja jezika obtiči.«

Za albanske matere učitelji večkrat rečejo, da ne sodelujejo v učnem procesu. Kakšna je vaša izkušnja, je to zgolj stereotip?

V Novem mestu je veliko družin s Kosova, ki imajo te težave. Matere pogosto prihajajo iz ruralnih območij in večinoma imajo le osnovnošolsko ali srednješolsko izobrazbo, nekatere ženske celo niti niso imele možnosti za višješolsko izobraževanje, tako da so tukaj tudi zaradi nepoznavanja jezika običajno zelo redko v stiku s Slovenci, s katerimi bi se lahko pogovarjale in se tako naučile slovenskega jezika.

Njihovim otrokom je tako pri učenju jezika kot tudi pri vključevanju v okolje lažje, saj hodijo v šolo. A v primerjavi z drugimi otroki jim lahko starši pri učenju manj pomagajo.

Jezik je poleg asocialnosti največja ovira pri sporazumevanju med starši in učitelji. Matere tudi zaradi tega redko prihajajo na roditeljske sestanke. Med učitelji in starši ni odnosa, otroci pa so prepuščeni samim sebi.

Zakaj se matere in otroci s Kosova težje naučijo slovenskega jezika?

Na Kosovu zelo slabo poznajo slovanske jezike, saj so bili zaradi političnih razlogov bolj izolirani kot prebivalci ostalih balkanskih držav.

Medtem ko nam v Makedoniji srbščina ni bila tuja, se je na Kosovu mlajše generacije niso učile.

Tudi kosovski mediji niso poročali v jugoslovanskih jezikih. Mladi poznajo le albanščino in angleščino, jugoslovanskih jezikov pa absolutno ne. 

Vaša zgodba je drugačna; dokazujete ravno nasprotno. Kako in kdaj ste prišli v Slovenijo?

Moja zgodba je res malenkost drugačna. Ko sem bila otrok, sta starša živela v Kočevju, jaz pa sem ostala pri babici v Makedoniji, toda poletne in zimske počitnice sem preživljala pri starših. Slovenščino sem se zaradi tega lažje učila in jo razvijala.

Osnovno in srednjo šolo sem končala v Makedoniji – prihajam iz Gostivarja, srednje velikega makedonskega mesta. Nato sem vpisala študij medicine v Reki in se po zaključku z družino preselila v Slovenijo.

Jezik pri vključevanju v okolje ni bil prepreka, tudi običaje, ljudi in kraje sem bolje poznala, kot jih poznajo družine iz drugih južnih držav.

Zakaj ste izbrali ravno Slovenijo?

Kot otrok sem se tukaj zmeraj počutila lepo in doma. V bolnišnici, kjer delam, sem sodelavcem enkrat dejala, da se v Sloveniji res počutim kot doma, in so mi rekli: saj ste doma.

Nikoli nisem imela občutka, da me kdo obravnava kot tujko. Morda tudi zato ne, ker sem se hitro prilagodila.

Imam krasno družino, kolege, prijatelje, sosede. Nikjer niti ne vidim nobenega razloga, da bi se počutila kot tujka.

Kaj je ključno za uspešno vključitev priseljencev v novo okolje?

Pri tem je več dejavnikov. Strpnost in razumevanje med domačini in priseljenci sta ključna.  

Na začetku je zelo pomembno poznavanje jezika. Brez njega tujec ne more ne v trgovino, ne v šolo, ne k zdravniku. Brez znanja jezika obtiči.

Dejstvo je, da se morajo tudi priseljenci prilagoditi. Družinam, ki pridejo v Slovenijo, vedno rečem, da moramo v tujini pokazati svojo kulturo, po kateri nas lahko prepoznajo kot dobre ljudi.

Smo ambasadorji svoje narodnosti in države. Verjamem pa, da je družinam, ki prihajajo v Slovenijo, težko, dokler se ne prilagodijo in znajdejo.

Kaj pa izobrazba in možnost dela? Sama ste po poklicu zdravnica.

V Novem mestu sem že 16 let. Opažam, da so otroci in matere iz tujih krajev v tem času napredovali. Tiste, ki niso znale jezika in so bile neizobražene, danes delajo v javnem sektorju.

Mladi se izobražujejo, nekateri tudi na fakultetah, čeprav prevladuje srednješolsko izobraževanje. Veseli me, da so se mlade generacije prilagodile in znašle. Občutek imam, da so jih starši podprli v prizadevanjih, da naredijo v življenju nekaj več.  

Tudi družinam je lažje, če dela več članov družine, ne le eden.  

Kaj bi moral tujec narediti in česa bi se moral zavedati?

Zmeraj rečem, večinoma delam z žensko populacijo, da se moramo zavedati, da smo v tujini. Najprej se moramo vprašati, kako bi bilo, če bi neki tujci prišli k nam v našo državo – kaj bi mi naredili?

Sodelujete z Društvom za razvijanje prostovoljnega dela Novo mesto, ki priseljencem pomaga pri integraciji. Kaj opažate pri svojem delu?

Pri vključitvi otrok in mater v okolje se v društvu zelo trudijo. Z otroki in materami delajo zelo veliko.

Ženskam denimo omogočajo brezplačno učenje slovenskega jezika, pa tudi druge dejavnosti, kot so šivanje, kuhanje in opravljanje sezonskih del.  

Zelo sem bila vesela, ko sta se moja otroka lahko učila albanščino. Doma govorimo bolj po domače, na tečaju pa sta se enkrat na teden z drugimi otroki učila knjižni jezik. Med seboj so si tudi pomagali in se družili.

Opažam, da nekatere šole, recimo Osnovna šola Grm Novo mesto, kamor sta hodila moja otroka, nudijo veliko pomoči pri vključevanju otrok priseljencev. Tiste, ki niso poznali slovenščine, so vključili v razred z učenci, ki so znali tako slovensko kot albansko.

Nekateri učitelji so celo pokazali dobro voljo in se začeli učiti albanščino. S tem so se želeli približati učencem, da se ne bi počutili tako tuje in bi na začetku lažje premostili ovire.

Sčasoma pa smo se dogovorili, da bi ženske, ki prihajajo k meni na preglede, mlade ob rojstvu otrok, starejše kasneje, povabili na tečaje jezika in druge dejavnosti, ki jih pripravljajo v društvu.

Vi ste se hitro znašli, ker ste znali slovensko, vendar poznate izkušnje visoko izobraženih kolegov, ki so v Slovenijo prišli brez znanja slovenščine.

Izpostaviti moram kolegico, ki je končala medicino v Prištini. Poročila se je s slovenskim državljanom, tudi Albancem, vendar rojenim v Sloveniji.

Vprašala me je, kako naj se znajde v Sloveniji. Moj prvi odgovor je bil: najprej se moraš naučiti jezika, brez tega ne moreš niti v trgovino.

Kolegica je bila zelo pridna. Svoj položaj je vzela zelo resno, tako da se je eno leto aktivno izobraževala.

Bila je na dveh, treh tečajih slovenščine. Nostrificirala je diplomo, kar pomeni, da je naredila nekaj izpitov iz medicine, da bi potrdila medicinsko fakulteto iz Prištine. Naredila je vozniški izpit. V knjižnici je bila od sedmih zjutraj do sedmih zvečer.

Vse je opravila v enem letu. Velik trud, velika žrtev, vendar se je izplačalo. Sedaj je specializantka pediatrije v naši bolnišnici.

Zdi se, da je med Slovenci vedno več nestrpnosti in strahu pred priseljenci. Kako gledate na to?

Sama nisem doživela nobenega incidenta. Morda tudi zato ne, ker smo se lepo prilagodili. Svojima otrokoma pojasnjujem, da so stereotipi in predsodki povsod po svetu.

Ne znam pojasniti zakaj, morda zato, ker sem od majhnega živela multikulturno. Z družino se hitro prilagajamo in nismo občutljivi za malenkosti.

Katera država je danes vaša domovina?

V Makedonijo gremo enkrat do dvakrat na leto na počitnice, ampak se radi vračamo v Slovenijo.

Rečemo, da se vračamo v našo deželo. Tukaj smo zdaj res že več let doma.

***

Prispevke v seriji Za medkulturno sobivanje pripravljamo v okviru projekta »Izzivi medkulturnega sobivanja«, ki ga sofinancirata Republika Slovenija in Evropska unija iz Evropskega socialnega sklada.