Tu nekaj ne »štima«

V razredih otrok, ki jih poznam in s katerimi se pogovarjam o šoli, ima vsaj eden, če ne dva ali trije odločbo.

Odločbo imajo otroci s posebnimi potrebami. To pomeni, da imajo težave z učenjem in da potrebujejo pri učenju pomoč ali da imajo lahko več časa pri pisanju testov ali drugih pisnih nalog.

Ali se učitelji tudi kdaj sprašujejo o tem, koliko njihovih učencev ima »anonimno« pomoč? Koliko jih ima inštruktorje za en, dva, tri predmete? Koliko sorodstva je vpetega v pomoč pri učenju? Koliko staršev dela z otroki ali namesto njih pripravlja ali piše domače naloge? Koliko plakatov nastane v starševski režiji? Koliko staršev ali sorodnikov sestavlja otrokom besedila za govorne vaje, jim prevaja besedila v tuji jezik?

To vem, ker sem tudi sama vpeta v tovrstno pomoč.

Malo manj kot polovico nalog je rešil prav, v slabi šolski uri. Jaz sem za pregled te naloge in iskanje pravih odgovorov potrebovala skoraj dve uri.

Na vsa vprašanja nisem znala odgovoriti, zato sem naloge prepisala in z njimi odšla k znanki, upokojeni profesorici slovenščine.

Tudi ona ni razumela vseh navodil in tako so nekatere naloge ostale nerešene.

In zgodilo se je, da je s podobnimi težavami prišla k meni še gimnazijka, 3. letnik. Njene naloge so bile neverjetno podobne onim iz prvega primera. Ene kot druge so bile neprimerno zahtevnejše od primerov iz učbenika.

»Vajo« sem ponovila z enakim izidom.

S prijateljico sva se s kančkom črnega humorja nasmejali njenim poskusom pisanja soneta. V vsem svojem življenju še ni zagrešila nobene pesmi. A vnuku je pač treba pomagati.

Vzela je Prešernove poezije, poiskala sonet, prepisala zadnje besede iz vsake vrstice in jim začela pripenjati prvi del.

Sonet je bil sicer še v delu, a je že kazal prve uspešne obrise.

Vprašala sem se, zakaj ne bi poskusili pisati soneta v šoli, pri pouku. Morda bi ves razred z učiteljico vred ustvaril nekaj, na kar bi bili vsi učenci ponosni, ali pa bi se pri ustvarjanju vsaj zabavali.

Lahko pa bi odkrili tudi kak skriti pesniški talent. Tako pa sva se zabavali samo midve, s prijateljico. Sonet bo pač podtaknila vnuku, ker si sam zanj ne bi mogel vzeti dovolj časa. 

S tujim jezikom, predvsem angleškim, mnogi otroci in mladostniki nimajo težav.

Angleščine se učijo ob rabi računalnika, pametnih telefonov, ob spremljanju glasbe. So pa tudi otroci s povsem drugačnimi interesi in jih je »mimogrede učenje angleščine« obšlo. Pa še nadarjeni niso za jezike.

Kaj jim preostane?

Ali pa da se za pomoč angažira kdo iz družine, čeprav se sam ni nikoli učil angleščine.

Prav to počne moja znanka za svojega vnuka. Za njegovo govorno vajo. Odločiti sta se morala za temo, o kateri naj bi govoril. Poiskati vsebino te teme. Kje drugje kot na spletu, malo pa dodati še iz svoje glave. Za osem minut govorjenja je treba pripraviti kar veliko gradiva. Tega prevesti. Poiskati ustrezne besede, si zapomniti izgovarjavo, pomen besed, si zapomniti cele stavke. Za koga je taka govorna vaja morda res mačji kašelj, za druge misija nemogoče. 

V primerih nisem pisala o otrocih s posebnimi potrebami. Pisala sem o prizadevnih učencih in dijakinji, ki so vsaj povprečni ali dobro povprečni. Pri nekaterih predmetih zelo uspešni, pri drugih malo manj.

Morda bi kdo rekel, pa naj ti otroci opustijo zunajšolske dejavnosti, da bodo imeli dovolj časa za zahteve redne šole. Toda – nikar ne pozabimo na izjemen pomen zunajšolskega udejstvovanja učencev in mladostnikov, ki jim pomaga prebroditi mladostniške krize, biti v nečem uspešen, se izogniti pastem slabe družbe.