TerezaMali otroci radi pomagajo, večji malo manj, odraščajoči se raje skrijejo ali pa rečejo: »Ja, bom!«
Rečeš drugič že z malo stisnjenimi zobmi, pa mladostnik še enkrat zagodrnja: »Ja, saj bom, samo še tole …«
Se razjeziš ali pa užaljen narediš sam, oni drugi, ki naj bi nekaj naredil, pa tega niti ne opazi.
Pripravljenost malega, ki bi rad sodeloval pri vsakem delu, nam gre, priznajmo, večkrat na živce, ker je z njegovo »pomočjo« veliko dela.
Ob izkušnjah, ki jih imamo z večjimi, pa se sprašujemo, kako bi lahko pripravljenost za delo in pomoč pri delu ohranili še v odraščajoča leta.
Seveda se nam mladostniki včasih želijo prikupiti z vprašanjem: »Ali naj ti pomagam?« Lepo od njega, čeprav ima pri ponudbi morda kaj za bregom.
Pri besedi »pomagati« se pogosto vprašam, zakaj v družini uporabljamo za sodelovanje pri delu vedno to besedo. Kaj ni dolžnost vsakogar, da nekaj naredi?
Ne pomagaj, naredi!
Zakaj otroci ne vprašajo: Kaj naj naredim?
Tako vprašanje pomeni, da se otrok ali mladostnik (ali odrasli) zaveda, da je delo tudi njegova dolžnost.
Če samo »pomaga«, je on tisti, ki je dober, ki naj bi ga za njegovo pripravljenost hvalili, ga nagradili, in on naj bi se počutil zelo dobro, ker je tako dober, ker je priden.
Biti priden pomeni delati tako in tisto, kar drugi od tebe pričakujejo. In če si priden, te imajo potem radi.
Otroci si želijo, da bi jih imeli starši radi. Če niso nagnjeni k uporništvu, so pridni in starši jih imajo radi.
Pridne gospodinje še v poznih letih garajo, delajo zato, da delajo, ker je počivati greh.
A v družini bi moral imeti vsakdo svojo zadolžitev.
Delo naj bi bilo razdeljeno glede na starost in zmožnost posameznika.
Če majhnemu otroku pristavimo pručko in pokažemo, kako naj opere krompir, bo to z veseljem počel.
Krompir bo treba sicer še malo oprati in pobrisati razškropljeno vodo, a otroci se hitro učijo in pripravljeni so nas opazovati in posnemati. Se učiti.
Prav nič niso užaljeni, če jim kažemo, kako se kaj dela. Posnemali nas bodo.
Šolar je že zmožen (a ni nujno, da je pripravljen) prevzeti določeno opravilo, zadolžitev, delo, za katerega bo odgovoren.
Dolžnost vsakega v družini je, da nekaj naredi. Vsak dan, vsak teden, pa tudi pri izrednih opravilih naj sodeluje.
Mame smo rade prijazne in zato raje rečemo: »Ali bi mi pomagal?«
S tem damo otroku vedeti, da delo ni njegova dolžnost pač pa le prijazna pripravljenost. Učenje je otrokova dolžnost, vendar pa ne samo učenje.
V želji, da bi otroci »nekaj dosegli«, se pogosto zadovoljimo le s pridnim učenjem, na druge njihove dolžnosti pa radi pozabimo.
Tako otroci sploh ne vedo, da je poleg učenja njihova dolžnost tudi še kaj drugega.
Mateja
Sandra
