Televizija je lahko dobra za otroke, a o vsebinah se je treba z njimi pogovarjati

Medijska psihologinja dr. Maya Götz obvlada televizijo, še posebej njene programe za otroke, spozna pa se tudi na druge medije in tehnologije. Na bavarski televiziji Bayerischer Rundfunk vodi Centralni inštitut za otroke in izobraževalno televizijo, a je tudi vodja mednarodne fundacije Prix Jeunesse, v kateri si prizadevajo, da bi otroci po vsem svetu imeli dostop do kakovostnih televizijskih programov.

Kot raziskovalka medijev je analizirala številne oddaje. Kot mama enajstletnice se je tudi sama soočala z vprašanji in dilemami, na katere iščejo odgovore sodobni starši. Mayina hči je denimo želela spremljati oddajo Naslednji nemški topmodel, prav tisto, za katero je Maya kot raziskovalka ugotovila, da lahko spodbuja motnje hranjenja pri mladih dekletih.

Preudarna in razgledana strokovnjakinja je razmislila, kaj naj naredi, nato pa se odločila, da jo bosta gledali skupaj in da se bosta ob njej pogovarjali o njihovih družinskih vrednotah ter o sporočilu, ki ga oddaja širi mladim.

»Čas za otroke je lahko tudi čas, ki ga preživimo skupaj ob gledanju televizije. Če se z njimi še pogovarjamo, lahko izvemo marsikaj o tem, kaj se jim podi po glavi v tistem trenutku,« pravi nasmejana in umirjena sogovornica, ki je prepričana, da se moramo v življenju veliko naučiti in odkriti. Pomagamo si z zgodbami in televizija je še vedno njihova osrednja pripovedovalka. A tudi televizije ne sme biti preveč, saj skupaj z drugimi napravami nenehno stimulira možgane.

»Možgani prejemajo preveč dražljajev. Celotna zahodna družba potrebuje čas za meditacijo, sprostitev, počitek.«

V priljubljeni televizijski nanizanki, ki so jo predvajali v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja, se glavnemu junaku v ključnih trenutkih vsakdanjega življenja v glavi vrtijo odlomki iz črno-belih filmov, ki jih je gledal kot otrok. Televizija je bila njegova varuška. Je danes televizija še varuška ali so jo nadomestile druge naprave?

Televizija je še posebej za otroke osrednji medij. Drugi ji sledijo, vendar so dodatek, ne nadomestilo.

Druge naprave ne izpodrivajo televizije, ampak jih otroci uporabljajo poleg televizije. Namenjajo jim še dodaten čas.

Glavni junak serije je bil kot otrok zadovoljen. Je torej lahko televizija nekaj dobrega, četudi smo pred ekranom zelo dolgo časa?

Vsak otrok si smisel ustvarja na podlagi izkušenj. Ko odrašča, poskuša razumeti svet, v katerem živi, skozi televizijske podobe in oddaje. Tudi identiteto si ustvarja z njihovo pomočjo. Televizija ima torej lahko zelo veliko pozitivnih učinkov.

Uči nas videti in vedeti stvari, ki jih sicer ne bi. Kar vemo o Siriji, smo večinoma izvedeli prek televizije. Afriko verjetno poznamo predvsem iz televizijskih oddaj.

V življenju se moramo veliko naučiti in odkriti. Pomagamo si z zgodbami in televizija je še vedno njihova osrednja pripovedovalka.

Zgodbe nam pomagajo tudi razumeti, kdo smo. Z njimi odkrivamo najbolj globoka sporočila; ne le dejstva, ampak vse, kar je pomembno v življenju. S pomočjo televizije smo denimo nemškim otrokom pojasnjevali holokavst.

Kako to mislite, kako si lahko otroci s pomočjo televizije ustvarijo identiteto?

Vsak od nas mora vedeti, kdo je kot osebnost, kot človeško bitje. Bolj ko smo osebnostno zdravi, bolj ko poznamo sebe, boljšo samopodobo imamo, bolj se spoštujemo. Vemo, kaj zmoremo, od kod prihajamo, zakaj se odzivamo, kot se odzivamo, zakaj imamo določene rituale, iz katere tradicije in kulture izhajamo.

Identiteta je pomembna stvar, še posebej za otroke, ki odraščajo v težjih življenjskih okoliščinah; denimo za begunce.

Taki otroci potrebujejo priložnost, da razumejo, kdo so, in da dojamejo, da so vredni že zato, ker so.

Človeška bitja imamo čudovito možnost, da svoje stiske zdravimo tako, da se zatečemo v svet fantazije. Tudi v najbolj težkih situacijah še vedno lahko fantaziramo, da bomo nekega dne zrasli in spremenili svet. Za vstop v ta svet fantazije danes uporabljamo televizijo, včasih smo knjige, še prej zgodbe ki so si jih ljudje pripovedovali iz roda v rod. Te nam sporočajo, da se da iti tudi skozi najtežja obdobja in da lahko kljub težkim preizkušnjam odrastemo v sposobne odrasle; da je možno biti srečen.

Otroci v šoli ali doma velikokrat slišijo, da ne zmorejo tega ali onega ali da niso dovolj dobri. Potem se lahko zatečejo k risankam, ko so mlajši, ali k nanizankam in video igricam, ko so starejši. Te so zanje še posebej pomembne, saj tam lahko spremenijo vsaj svoj mali svet.

Kot človeška bitja potrebujemo ta občutek kompetentnosti, občutek, da smo vredni in da lahko nekaj naredimo. Če otroci tega ne morejo doseči v resničnem svetu, se bodo zatekli v svet medijev in naprav.

Ali lahko starši prepoznajo kakovostne oddaje, ki so primerne zanje? Jih lahko spodbudijo, da se bodo odločili zanje?

Vaša država ima javno radiotelevizijo, ki na najboljši možni način ustvarja oddaje za otroke in ne za denar. Na javni RTV imajo zaposlene profesionalce, ki iščejo najboljše, kar je na voljo na trgu.

Disney, na primer, pa je podjetje, ki služi milijarde dolarjev z vsakim filmom, torej je jasno, da dela za denar. To ne pomeni, da so v njem zaposleni slabi ljudje, ampak le, da delujejo v skladu s svojimi vrednotami, ob tem pa hočejo še zaslužiti.

Kaj pa risanke? So tudi te primernejše na javni RTV?

Izbirajo jih z drugačnimi motivi. Javno RTV plačujemo, da dela najboljše za javnost, zato bodo ustvarjalci izbrali programe, za katere verjamejo, da so dobri za otroke. Morda na prvi pogled ne bo opazno, zakaj so izbrali določeno oddajo, ampak če boste k gledanju pristopili z vidika otroka ali če boste otroku dovolili, da pojasni, zakaj mu je všeč oddaja, boste bolje razumeli, kaj je v tej oddaji drugačnega, boljšega, primernejšega.

Kakšne zgodbe televizija danes predaja otrokom?

Zelo različne. In pomembno je vedeti, da odrasli te zgodbe pogosto težko razumemo. Vzemimo za primer risanko Spuži kvadratnik. Ko jo gledamo kot odrasli, morda pomislimo: Ojoj, to je pa res neumno. Če pa jo pogledamo pobližje, vidimo, da govori o eksistencialnih težavah otrok.

Lahko jo gledamo za zabavo, ampak po drugi strani je v posameznih epizodah veliko tem, s katerimi se soočajo odraščajoči fantje. Želim mišice, pa jih nimam. Želim skrbeti za svojo domačo žival, a jo pozabim nahraniti. Vse te pomembne  življenjske teme so pospremljene z obilico zabave, kar je za te fante zelo pomembno. Niso prisiljeni, da ob gledanju nekaj čutijo, po drugi strani pa se lahko soočijo s pomembnimi vprašanji.

Če je Spuži za fante, kaj je za punce? Potrebujejo drugačne risanke, želijo gledati drugačne risanke?

Najbolje bi bilo, če bi imeli paleto risank; če bi v njih ponujali več stereotipov. Kajti vse to so stereotipi. Težava je, da tržišče ponuja roza barvo za punce in modro za fante. Za fante ustvarjajo risanke s superjunaki ali smešnimi izgubami, za deklice risanke s punčkastimi puncami. Tisti, ki jih ustvarjajo, pač menijo, da morajo biti punce blond suhice.

V risankah bi morali ponujati različne dekliške like, ne samo lepe suhice, ampak tudi tiste malo bolj fantovske punce; tiste, ki rade plezajo na drevo in se igrajo z roboti.

Otroci bi potem lahko izbirali, kaj bodo gledali; lahko bi se odločili, kateri so njihovi najljubši liki. Tako pa je ponudba omejena in stereotipizirana in vsi ne najdejo vedno likov, s katerimi bi se poistovetili, ki bi jim bili všeč.

Starši so pogosto v dilemi, koliko gledanja televizije naj še dopustijo. Nekateri so celo zelo ponosni, če otrokom ne dovolijo, da gledajo televizijo.

Predvsem morajo biti pozorni na to, kaj otroci gledajo. V osrednjem programskem terminu je veliko oddaj, ki niso primerne za otroke. Zaradi teh lahko postanejo zelo prestrašeni. V njih vidijo stvari, s katerimi se ne morejo soočiti, denimo vsebine, ki so povezane s spolnostjo in spolnimi organi. To je za mnoge otroke že preveč. Šele ko so stari okoli devet ali deset let, strah uplahne. Potem jih ob gledanju obhaja predvsem nelagodje.

Enako velja za nasilje. Zaradi nasilnih prizorov jih je lahko zelo strah. V prizorih, v katerih nekoga ustrelijo, kjer lije kri, je veliko napetosti in lahko jih začnejo mučiti nočne more. Naredili smo veliko študij in ugotovili, da so to za nekatere otroke zelo travmatične izkušnje.

Pozorni pa morajo biti seveda tudi na čas, ki ga otroci preživijo pred ekranom. Televizija je zanje zelo vznemirljiv medij. Z liki se poistovetijo veliko bolj kot mi, odrasli. Čutijo vse, kar čutijo oni, še posebej, če je to, kar vidijo, zanje novo. Odrasli smo se naučili, da gledamo še en zločin. Vzpostavljeno imamo distanco. Otroci pa se v take prizore zelo vživijo, in če jih gledajo preveč časa, lahko postanejo zelo vznemirjeni, slabe volje in jezni.

Toda tako je najbrž z oddajami za odrasle, ne pa z risankami?

Tu nastopi drugačna težava. Če so otroci preveč časa pred televizijo, ne počnejo drugih stvari. Enako se zgodi, če imajo dostop do mobilnega telefona ali tablice.

Otroci tako kot odrasli potrebujejo čas za sprostitev in počitek, pa tudi za zabavo in za to, da počnejo nekaj, kar je dobro zanje. Ampak naučiti se morajo, kako dolgo lahko to počnejo. Pogosto se zgodi, da bi morali delati nalogo, pa tega ne želijo, zato gledajo televizijo. Bežijo stran od stvari, ki jim niso všeč.

Kaj bi svetovali staršem, koliko časa je še dopustno, da otroci gledajo televizijo, da si lahko oni vendarle vzamejo tudi nekaj časa zase?

To je seveda odvisno od družine. V nekaterih je televizija prižgana od jutra do večera, in če jo starši veliko gledajo, jo bodo tudi otroci. Če starši uporabljajo druge naprave in medije, denimo časopis, se bodo tudi otroci sčasoma navadili nanje. Če imaš televizijo prižgano ves dan, težko rečeš otroku, naj jo gleda samo pol ure.

Ko otroci odkrijejo televizijo, jih je treba naučiti, kako naj uporabljajo medije. Na začetku to pomeni, da jo po določenem času ugasnemo. Tudi pravljice, ki jih poslušajo na avdio napravah, so lahko čez čas preveč dražeče. Naučiti se morajo, da izberejo, kar je res dobro zanje in kar si res želijo pogledati.

Se morajo o tem, kar gledajo, z njimi pogovarjati? Ali jih lahko pustijo, da v risankah ali oddajah preprosto uživajo?

Da si vzamemo čas za otroka, lahko pomeni, da skupaj gledamo oddajo in se o njej pogovarjamo.

Dokler so mlajši, jih lahko vprašamo, kaj jim je bilo všeč. Veliko bomo izvedeli o svojem otroku, ker so risanke res povezane s temami in vprašanji, ki jim v določenem trenutku rojijo po glavi. Ugotovili bomo, s čim se soočajo, kaj jim je blizu, za kaj jim je mar. Dobro je, da se o teh stvareh z njimi pogovarjamo. Ko bodo stari enajst, dvanajst let, bodo itak obmolknili, ne bodo več razlagali, kaj se jim podi po glavi.

Odrasli radi stvari ignoriramo ali govorimo, da so brez veze. Včasih so res nepomembne. In če se nam tako zdi, lahko rečemo: Meni pa to ni všeč.

Moja enajstletna hči je recimo hotela gledati oddajo Naslednji nemški topmodel. Veliko raziskav sem naredila prav o njej in med drugim sem ugotovila, da lahko spodbudi motnje hranjenja. A ker je hotela gledati prav to oddajo, smo jo gledali skupaj, se o njej pogovarjali, ugotavljali, da ni normalno, kako ravnajo s tekmovalci. Da se v bistvu nikomur ni treba slačiti pred neznanci, tudi če je to del šova.

Vaša hči vstopa v obdobje, ko je videz zelo pomemben in ko si otroci samopodobo ustvarjajo pod vplivom vrstnikov in medijev. To je potemtakem ravno prava starost za pogovor o vrednotah?

Ja. Čeprav se o vrednotah lahko pogovarjamo tudi s štiriletnikom. Vprašamo, je bilo prav, kar se je zgodilo? Ti je bilo všeč? Zakaj ti je bilo všeč? Kaj o tem meniš? In kar je še dobrodošlo, ko se z njim pogovarjamo, ne gleda televizije.

Na delavnicah in nastopih večkrat poudarite, da so televizijske oddaje narejene, da pritegnejo pozornost in da so očitno pri tem zelo uspešne. Kaj je v njih takega, zakaj so tako uspešne?

Vsak televizijski format je zanimiv na različne načine. Šovi, kjer iščejo talente, so stari vsega skupaj 14 let. Prej jih nismo poznali. Ko smo se spraševali, zakaj so tako priljubljeni, smo ugotovili, da se adolescentom zdi, da se iz njih naučijo nekaj novega. Nekaj, kar je pomembno za kasnejše življenje, če hočejo imeti dober družbeni položaj in če želijo zaslužiti veliko denarja. Tega jim šola po njihovem mnenju ne da.

Ampak v resnici tega iz teh oddaj ne morejo izvedeti?

In tu se začnejo problemi. Te oddaje namreč mladim sporočajo, da morajo pokazati svojo nadarjenost in da morajo izstopati, kar je dobro sporočilo, da morajo slediti pravilom, tudi to je dobro do neke mere, vendar jim sporočajo tudi, da je vedno nekdo, ki odloča, in da morajo ustrezati tistemu, kar ti odločevalci želijo.

To pa že ni v redu, saj v profesionalnem svetu ni tako. Če delamo samo to, kar nekdo želi, ne bomo prišli daleč. Lahko bomo dobili službo, ampak ne bomo srečni v življenju.

V teh oddajah se zdi, kot da je en sodnik tisti, ki je glavni, ki mu je treba ustreči, pa sploh ni tako. Sodniki niso pomembni, producenti vodijo oddajo … Ne gre za ustvarjanje top modelov, ampak za ustvarjanje dobrega šova.

Podobno velja za internet; tudi pri internetu morajo otroci vedeti, da se vse vrti okoli denarja. Vedno nekdo nekaj hoče: njihovo pozornost, klik na povezavo, denar, možgane. Razumeti morajo, da nič ni zastonj.

Sodobni otroci ne gledajo zgolj televizije, ampak sočasno igrajo še igrico ali klepetajo s prijatelji. Je to trend, bo tega vse več?

To je do neke mere odraz našega časa. Toda zavedati se moramo, da vse to zelo stimulira možgane. Ti pa bi potrebovali počitek. Celotna zahodna družba potrebuje čas za sprostitev, umiritev, meditacijo med različnimi aktivnostmi.

Poznate občutek, ki mu rečemo ’flow’? To je tisti trenutek, ko res pademo v neko početje, ko lahko recimo tečemo in tečemo in tečemo. Ali pa smučamo, plavamo, ustvarjamo. Takrat se sprosti adrenalin in občutimo, kot da je vse mogoče.

A do tega občutka lahko pridemo šele, ko nekaj nepretrgoma počnemo petnajst minut. Najstniki pa vsakih deset minut prekinejo, kar počnejo, da preverijo, kaj se dogaja na WhatsAppu, Snapchatu, Instagramu, Facebooku. To pomeni, da ne morejo priti v ‘flow’. Ne vedo, kako je, če te nekaj res zanima; kako je, če se globoko potopiš v neko stvar. Kako dobro se potem počutiš!

Tudi odrasli težko zdržimo več kot nekaj minut brez telefona. Bi torej vsi morali na digitalno detoksikacijo?

Pred dvajsetimi leti smo staršem svetovali: Bodite pozorni, kako prestavljate programe in niste osredotočeni na enega; če to počnete vi, bo najbrž tudi vaš otrok. Zdaj jim prigovarjamo, naj bodo pozorni, kako je telefon vseprisoten. Je treba res nenehno pogledovati nanj? Toliko stoletij smo preživeli brez njega, da vemo, da smo lahko brez. Pogledovanje na telefon je stvar navade, to pa lahko spremenimo. Zakaj? Ker ni uporabno, ni spoštljivo in ker moti možgane. Naučiti sem moramo, da telefon spustimo iz rok, da nismo ves čas na voljo.

V družini moramo postaviti jasna pravila, na primer, da mobitela ne uporabljamo pri zajtrku ali med kosilom. Najti moramo način, da gremo z družino na sprehod in da ga ne vzamemo s seboj.

Ohraniti moramo svojo dušo, prepoznati moramo, da zaradi nenehne uporabe naprav izgubljamo nekaj pomembnega: koncentracijo, povezanost, občutenje. Če hodimo po ulici in buljimo v ekran, ne slišimo ptic, ne vidimo dreves.

Otroci so digitalno zelo razvajeni. Že zelo zgodaj si zaželijo svoj telefon, potem pa nenehno vztrajajo in starši se jim težko upirajo. Kdaj si lahko dovolijo, da popustijo?

Trenutno ima v Nemčiji več kot polovica otrok, starih deset let, svoj telefon. Seveda je od družine odvisno, kako se bo lotila tega izziva. Pri nas je na žalost oziroma jezo moje hčerke tako, da bo telefon dobila šele pri dvanajstih letih. Za komunikacijo s sošolci uporablja možev mobitel. On je v naši družini tisti, ki večinoma skrbi za vzgojo.

A vedeti moramo, da v trenutku, ko otrokom damo v roke telefon, starši ne moremo več nadzorovati, kaj ti z njim počnejo. Lahko namestimo nekaj aplikacij, ki blokirajo določene spletne strani, to pa je tudi vse. Zato moramo iskati tudi način, kako jih bomo zaščitili pred spletnimi zlorabami.

V virtualnem svetu je veliko trpinčenja; pred tem jih pravzaprav zelo težko zavarujemo. Vse je tako preprosto in obenem tako boleče. Na ekran nenehno prihajajo sporočila, denimo: Ti si tako grda, tako neumna, poglej, kako si oblečena.

Otroke je treba naučiti, kako naj se obnašajo, kako naj se pogovarjajo, kako naj skrbijo drug za drugega. Najti je treba tudi načine, kako ublažiti posledice takega zmerjanja. Menim, da je prava starost za telefon, ko usvojijo določene temeljne moralne vrednote. Prav gotovo pa so pri osmih letih še premladi zanj.

Prav osemletnikom pa ste po drugi strani na nemški televiziji razložili holokavst. Kako ste to naredili?

Vedno je odvisno od starosti, ampak ničesar ni, česar ne bi mogli otroku pojasniti na primeren način.

Če govorimo o holokavstu, moramo biti jasni in pošteni. Povedati moramo, da je umrlo veliko ljudi; da smo Nemci naredili nekaj zelo zelo slabega. Zgolj zato, ker so drugi ljudje verjeli v neke stvari, ki nam niso bile blizu, smo menili, da jim lahko vse vzamemo, da jih lahko zapremo, da jim lahko vzamemo celo življenje.

Če to povemo na tak način, osemletnik razume. Že šestletnik razume, kaj je prav in kaj ni.

Tudi danes do otrok prihajajo novice o številnih grozotah. Ali to pomeni, da jim te lahko predstavimo; da jim lahko povemo, kaj denimo počne ISIS?

Ko ena religija postavi celo raso v neprijeten položaj, kar se pravkar dogaja, prehajamo v nevarne razmere. Zelo enostavno je verjeti v informacije, ki se širijo, tudi če niso resnične.

Zato se moramo izobraževati. Da, otrokom je treba povedati, kaj se dogaja.

Razložiti jim tudi moramo, da je lahko vsak drugačen, da lahko verjame v drugačno stvar in da ga zato nihče nima pravice zapreti ali trpinčiti. Vsi smo enaki. Eni verjamemo v to, drugi v nekaj drugega, tretji sploh nič ne verjamejo in vse to je v redu. Vsak lahko verjame, v kar želi, to je del naše družbe.

Da to pojasnimo, moramo zelo zapletene stvari razbiti na drobne korake. V zgodbi o holokavstu seveda ne moremo prikazovati mrtvih, čeprav bi morda kdo porekel, da sicer sploh ne moremo pripovedovati o tem. Ampak za osemletnike bi to bilo že preveč. Ustrašili bi se in se umaknili, zaprli vase. Prav to pa bi jih naredilo za ranljive, saj bi lahko bili bolj dojemljivi za rasistična prepričanja.

Torej jim je treba holokavst predstaviti na način, da ga lahko ponotranjijo – čustveno in razumsko.

Tudi ISIS počne veliko hudega. Isisovci ugrabljajo otroke in jih posiljujejo. To jim lahko razložimo denimo tako, da jim povemo, da z otroki počnejo stvari, ki jih ti ne želijo; da se jih dotikajo, kjer se jih ne bi smeli, in to kljub temu, da tega nočejo.

Vse to lahko pojasnimo, vendar zraven ne prikazujemo fotografij in ne gremo preveč v podrobnosti. Pri tem moramo moramo jasno povedati, da je to ISIS, da to ni islam.

Biti moramo resnicoljubni in previdni pri tem, kaj povemo, ampak lahko povemo in moramo povedati.

Zakaj?

Če je to pomembna stvar, bodo zanjo itak izvedeli.

Naredili smo veliko raziskav, denimo takrat, ko so v Nemčijo množično prihajali begunci, in ugotovili, da so otroci tako ali drugače izvedeli za vse, kar se dogaja. Obenem pa so želeli vedeti, kaj se dogaja, razumeti, zakaj je tako.

V oddajah za odrasle slišijo marsikaj. Če jim tega ne pomagamo razumeti, si ustvarijo svoje zgodbe, ki so lahko zelo grozljive in napačne, še posebej če nastajajo brez ustrezne podlage in znanja.

Zato moramo poiskati način, da otrokom vse to predstavimo, tako da bodo razumeli. Raziskave kažejo, da imajo otroci, ki imajo dostop do novic za otroke, manj strahov. So bolje informirani in vedo, kaj je nevarno v življenju in koliko jih ta nevarnost dejansko ogroža.

Otroci so del naše družbe in tudi na tem področju jih moramo obravnavati s spoštovanjem. Naučiti jih moramo, kako družba deluje, kajti prej ali slej bodo tudi oni volivci in jo bodo tako aktivno soustvarjali.

***

Opomba: Intervju z dr. Mayo Götz je bil objavljen v torek, 21. aprila 2017, v reviji 7 val Intervjuji, ki je izšla kot posebna edicija Primorskih novic. Ponatisnjen je v dogovoru s Primorskimi novicami.