Letos sem med drugim prebrala vse knjige, ki so jih imeli v prvem in tretjem letniku gimnazije za obvezno branje, tako da sem se o vsebini in drugih značilnostih teh literarnih del lahko pogovarjala z dvema gimnazijkama.
Moram priznati, da sem se ob tem kar veliko naučila. Naučili sta me, kako se piše eseje, jaz pa sem ju skušala naučiti, kako se bere knjiga, ki je namenjena učenju.
Človek pač nikoli ne ve, kakšno ali katero vprašanje boš dobil iz neke teme. Torej moraš biti pri branju temeljit.
Dekletoma sem povedala, da si ne bi niti pol toliko zapomnila, če ne bi imela izpiskov vsebine, orisa oseb, kraja in časa dogajanja, če si ne bi podčrtala stvari, ki so me posebej ganile, razžalostile, nasmejale, če si v dramah ne bi izrisala prizorišč …
Tako branje v začetku res vzame več časa kot hitro ležerno branje, a se obrestuje, ker pri branju z izpisovanjem laže ostaneš zbran (ali buden), veliko več si zapomniš in ob izpiskih lahko hitro ponoviš vsebino ter druge stvari, ki naj bi ostale v glavi vsaj do pisanja testa, eseja ali pa spraševanja.
Nisem še povsem gotova, da sem ju o tem prepričala, a mislim, da je pot pripravljena.
Ne morem se hvaliti z visokimi ocenami, ki sta jih dobivali dekleti, ker nobena ni bila višja od dobre, a tudi nezadostne ni bilo. Sicer pa je tudi stric iz neke ustne zgodbe, ki je kar sam napisal nečaku esej, dobil samo trojko. Pa ta stric je filozof, jaz pa le nekdanja učiteljica za otroke, ki imajo težave pri učenju.
Za zadnjega, Don Kihota, ki v celoti obsega kar štiri knjige, dijaki in jaz pa smo brali krajšo različico, je »moja« gimnazijka dobila dvojko. To mi je povedala tako tiho, da sem jo komaj slišala. Očitno jo je bilo strah, da z oceno ne bom zadovoljna, jaz pa sem jo vsa srečna objela. Potem pa so se tudi njej usta razlezla do ušes.
Ni lahko otrokom, če se jih ocenjuje in vrednoti zgolj skozi šolske ocene. Tako tisti z odličnimi ocenami kot oni drugi z ocenami z dna lestvice šolskih ocen na tej podlagi dobivajo povsem napačno mnenje o sebi.
Prvi zaradi ocen pridobivajo boljšo samopodobo, kot si jo morda zaslužijo, drugi pa prepričanje o lastni nevrednosti. Šolske ocene pa v resnici o človeku povedo bore malo.
Pred časom mi je povsem po naključju prišel v roke listek z besedilom v obliki pesmi. Vsebina pa je bila taka: Tako zelo se trudim, pa tega sploh ne opazite. Mojega truda nikoli ne doseže pohvala, vselej le graja. Opazite ocene, ne pa ustvarjalnosti, ki ni nikoli predmet ocenjevanja.
Močno sem se zamislila nad njeno vsebino.
Starši bi morali vedeti, da noben otrok ni hote slab učenec. Če nad njim visi breme ocen, ga bo le še bolj strah. Naj ocene ne bodo pogoj za sprejemanje in vrednotenje otroka.
