Tako je pri fantih in puncah, ali pač ni?

»Ženske so slabe voznice. Moški kupi avto in ženska ga na prvem vogalu razbije.«

»Punce so občutljivejše od fantov, ves čas nekaj jokajo. Fantje pa se stepemo in smo potem spet prijatelji.«

»Vloge so v družini deljene. Oče sina uči, kako menjati gume na avtu in kako popraviti pipo, mama pa hčerko nauči kuhati in pospravljati. No ja, saj fantje tudi kaj naredijo doma, kakšne smeti kdaj odnesejo, ampak plenice menjati, to pa ne.«

Tako se pričenjajo pogovori na delavnicah, ki jih izvajamo v Forumu za enakopraven razvoj – FER. Tako nam govorijo mladi.

»Kaj pa očetje? Zakaj oni ne previjajo?« jih vprašamo.

Po nekaj trenutkih tišine se nekdo opogumi in reče: »Ja, ne znajo.«

»Zakaj ne znajo, je opravilo tako zakomplicirano?« nadaljujemo.

»Ne, sploh ne,« sledi odgovor, »tako pač je.«

Tako pač je. In ker tako pač je, smo v FER s podporo Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti razvili namizno igro Tako je!.

Igra s kartami sodi v tako imenovano pripovedovalno zvrst iger, v kateri igralci na podlagi kart, ki jih držijo v roki in so sestavljene iz glavnega lika, pridevnika, dejanja, lokacije in pripomočka, ustvarjajo skupno pripoved.

Na primer takšno, v kateri ljubkega krojača reši pogumna nogometašica, ko se ta znajde na dimniku stare elektrarne.

Naključje je namreč v igri tisto, ki značilnosti, dojemanja, dejanja in vloge pripiše glavnim junakom in s tem družbeno sprejemljiva dejstva postavlja pod vprašaj. Je krojač res lahko ljubek? Ženske tudi igrajo nogomet? Mar niso pogumni princi tisti, ki ljubka dekleta rešujejo pred nevarnostmi?

Spolne stereotipe lahko zaznamo v vsakem kotičku našega življenja. So tako prepleteni v dojemanje sveta, da jih pogosto niti ne prepoznamo kot stereotipne. In s tem krojijo naša življenja, naše obnašanje, naše čustvovanje.

Spolni stereotipi prispevajo k ohranjanju neenakomerno porazdeljene moči med ženskami in moškimi, lahko jo tudi krepijo.

Povsod na svetu so moški v privilegiranem položaju, v zadnjem času pa opažamo celo slabšanje položaja žensk v družbi.

Ta pojav je žal prisoten tudi v Sloveniji, kaže se na primer v obliki poglabljanja plačne vrzeli, večjega deleža žensk, ki se zaradi oskrbe otrok ali starejših odločajo za polovično zaposlitev, s čimer se zmanjša njihova ekonomska samostojnost, ter nenazadnje s pogostejšimi napadi na pogumne in pametne ženske, ki se jih zmerja z možačami, feministkami.

Ljudje smo tako narejeni, da ne maramo, če nam kdo soli pamet. In ravno v tem je največja vrednost igre Tako je!, saj na nevsiljiv in celo zabaven način razbija posplošene povezave v naših glavah in odpira prostor za oblikovanje novih, nestereotipnih predstav.

V času, ko mladi vedno več časa preživijo za računalniki, s pametnimi telefoni in na družabnih medijih, je iskanje igralnih načinov učenja še toliko pomembnejše. 

Delavnice so pokazale, da po začetni zadregi in kratkih stavkih mladi kmalu pričnejo razvijati vedno bolj zapleteno pripoved, pri tem tudi ne manjka smeha.

Ilustracije, oblikovane pod spretno roko akademske slikarke in ilustratorke Andreje Gregorič, pritegnejo tako mlade kot njihove učitelje in vzgojitelje, igra pa odpira priložnosti za nadaljnje pogovore o položaju žensk in moških v družbi.

Oziroma o tem, zakaj ni vedno vse tako, kot je videti na površju.

Ana Kalin, Forum za enakopraven razvoj – FER