Ko sem izvedela, da bodo Kocbekove novele iz knjige Strah in pogum podlaga za pisanje letošnjega maturitetnega eseja, sem na eni od domačih knjižnih polic poiskala knjigo.
Prebrala sem jo že pred mnogimi leti. Spomnila sem se predvsem tega, da me je pisanje izjemno pretreslo in da sem sama pri sebi rekla, kako dobro je pisal ta Edvard Kocbek.
Ko pa sem knjigo odprla tokrat, sem na prvi strani pod njenim naslovom in avtorjevim imenom zagledala s svinčnikom v nerodni pisavi napisano neke vrste zahvalo za nazaj in pričakovanje za naprej.
Sem pomanjkljiv, postal bom zadovoljiv le z vašim trudom. Vaš K(…) V(…), Ljubljana, 18. 6. 1985
Torej bo v času letošnje mature minilo štirideset let, odkar sem knjigo dobila in jo prebrala.
Spomnila sem se fantiča, ki je napisal to posvetilo; gotovo po nareku svoje mame.
Hodil je v drugi razred Waldorfske šole. Mama ga je v mojo delovno sobo prinesla v naročju, ker se je na vso moč upiral tako, da se je oklepal vrat in podbojev.
Spomnila sem se, da je bil levoročen, a v šoli so mu dali v levo roko kamen, pisati pa je moral z desno. Imel je težave z opismenjevanjem in v splošnem je dajal vtis manj zrelega otroka.

Bil je edinec in zdi se mi, da mama ni bila ravno mlada, ko ga je rodila. In ob prihodu ne vem, koga je bilo bolj strah, mame ali otroka. Vendar je zbrala pogum, da preveri svoje strahove.
Je z otrokom kaj narobe?
Kakšna je njegova življenjska perspektiva?
Bo zmogel redno šolo ali bo potrebno prešolanje?
Prav rada bi izvedela, kje je danes ta že skoraj petdesetletnik.
Kaj počne v življenju?
Je njegova mama premagala strahove?
Ko sta prišla na drugo srečanje, je on že sam zakorakal skozi vrata.
Njegovi strahovi so se vsaj delno razblinili že takrat.

Koliko dijakov tudi letos trepeta v pričakovanju zrelostnega izpita?
Koliko od njih si je knjigo (ali obe maturitetni knjigi) že nabavilo in jo enkrat že prebralo?
Koliko njih računa na to, da se bodo o vsem potrebnem seznanili v šoli, pri pouku?
Koliko si jih namerava poiskati bližnjico prek zapiskov na spletu?
Bodo v šolah obravnavali zgolj novele ali se bodo posvetili še piscu in njegovi življenjski poti?
Se bodo učitelji potrudili, da dijakom Kocbek zleze pod kožo in da bodo prepoznali še drugačne strahove, kot so trenutno njihovi. Strahove, ki so usodni za vse življenje.
Maturitetni strahovi so kratkoročni. Četudi se kaj ponesreči, se v življenju lahko še vse popravi. Rezultat na maturi ni usoden. Tega se morajo zavedati tudi starši, da ne bi z nepotrebnimi pritiski še večali strahove.
Pogum je v tem, da se pobereš, če ti zdrsne.
