Šola ni le pravica, je tudi privilegij

Na peticijo za spremembo šolskega sistema, ki jo je pripravilo društvo Svet staršev, je potrebno gledati z velikim zadržkom.

V vseh mednarodnih raziskavah se že nekaj let kaže, da je trend uspešnosti slovenskih šolarjev obrnjen navzgor, zato je neodgovorno zapisati, da šolstvo zadnja leta samo stagnira.

Vsi si želimo, da bi bili naši otroci srečni, da pa bi bila šola lahko prostor, kjer bodo učenci uspešni in bodo hkrati samo uživali, je utopična.

Miselnost, da šolske obveznosti nevzdržno obremenjujejo družinsko življenje, pove več o stanju družbe kot o šolskem sistemu.

Vprašati se moramo tudi, kakšna so pričakovanja staršev do otrok. V družbi, kjer je potrebno biti najboljši v šoli, na nogometu, na nemščini in še kje, starši pogosto prevzemajo odgovornosti za šolsko in domače delo namesto svojega otroka.

Kot družba pa se moramo vprašati še, kako bomo v prihodnosti imeli najboljše zdravnike, inženirje, profesorje, kuharje, serviserje …, ki jim bomo zaupali, če hkrati danes otrokom ne bo potrebno opravljati domačih nalog, njihovo znanje ne bo ovrednoteno, nikoli ne bodo deležni nobene situacije, ki bi od njih zahtevala malo več, kot so njihove obstoječe zmožnosti. 

Res je, da so v slovenskem šolstvu potrebne posodobitve, saj se je v zadnjih desetih letih zgodil velik tehnološki napredek, živimo v digitalni dobi z nenehnim in hipnim dostopom do izjemnih baz znanj in podatkov.

Naša šola ima glavno nalogo, da tudi s pomočjo digitalne tehnologije spremeni oz. posodobi predvsem način poučevanja, in sicer tako metodiko kot didaktiko. Digitalna tehnologija mora postati pripomoček za učenje in raziskovanje in ne le za zabavo in medsebojno komuniciranje. Pridobivanje digitalnih veščin, medijsko opismenjevanje oz. kar digitalna vzgoja bo postala naloga vsake šole. 

Na naši šoli zaradi peticije nismo opazili kakšnih večjih pritiskov staršev na šolo. Pred kratkim smo imeli svet staršev, kjer smo spregovorili o marsikateri temi tako s področja vzgoje v okviru družine kot o vlogi šole, strinjali smo se, da moramo zagovarjati stališče, da znanje je vrednota.

Starši večinoma razumejo in podpirajo naše učno in vzgojno delovanje. Strinjamo se tudi, da mora biti med šolo in starši sodelovanje v skupnem prizadevanju za dobrobit otroka. Šola in starši moramo biti partnerji, kar pa ne pomeni, da starši lahko posegajo v strokovne odločitve učiteljev, različni pritiski in pričakovanja staršev pa ne smejo biti razlog, da šola opusti avtonomno in strokovno delovanje. Vloga svetov staršev je zakonsko jasno opredeljena in kot taka ne posega v avtonomnost šole.

Želim si, da bi se v šolah začeli odkrito pogovarjati o vlogi družine in primarne socializacije ter šole kot enega izmed dejavnikov sekundarne socializacije.

Če je primarna socializacija v okviru družine dobro potekala, otroci ob vstopu v šolo lažje sprejmejo, da so postali del neke širše skupnosti, kjer niso več eni in edini in znajo zadovoljitev svojih potreb tudi odložiti. Starši so tisti, ki morajo otroku poleg občutka varnosti in ljubezni dati tudi vzorce, kako vzpostavljati medsebojne odnose in se soočati s preizkušnjami in neuspehi.

Šola ne more vzgajati namesto staršev, a ima pri vzgoji pomembno vlogo, saj otrok skozi odnos z učiteljem oblikuje svojo osebnost in gradi vrednotni sistem, hkrati pa spoznava, da je znanje vrednota.

Kot družba moramo preseči permisivnost do otrok in prepričanje, da je znanje mogoče pridobiti brez napora. Naši otroci morajo od odraslih na vsakem koraku slišati, da je hoditi v šolo ne le pravica, ampak tudi privilegij.

Vsi odrasli in ne le učitelji imamo nalogo, da v otrocih spodbujamo vedoželjnost in veselje do učenja, frustracija v povezavi z učenjem in domačimi nalogami pa mora izgubiti negativno konotacijo, kajti le to je pot do znanja. 

Želim si, da bi bilo manj nezaupanja do učiteljev kot strokovnjakov in da avtonomija šolskega prostora ne bi bila le zapisana na papirju. 

Barbara Kampjut, ravnateljica OŠ Franceta Bevka, Ljubljana