TerezaPrva informacija mi je vzela sapo.
Za četrtošolca so kupili vse, kar je bodoča učiteljica priporočila. Družina ima resda samo enega otroka, zelo zaželenega in dolgo pričakovanega. Zanj bi dali vse.
Okroglih 500 evrov jim ni bilo težko potrošiti, ker so dobro situirani. Za edinca bi dali še več, če bi bilo treba.
Mene je seštevek stroškov šokiral. Priznam. Ko sem od dijakinje tretjega letnika izvedela, da so dali za vse nujne šolske potrebščine nekaj čez 200 evrov, se mi je zdelo, da so dobro prišli skozi. Imajo tri otroke in učbenike bodo vzeli v šoli na posojo. (S tem se sicer ne strinjam, ker menim, da bi moral imeti vsakdo svoj učbenik. Iz izposojenega lahko samo bereš.)
Potem pa sem dobila v roke učbenik za nemščino in dva delovna zvezka, enega za nemščino, drugega za angleščino. Učbenik je bil resda za dve leti. Ko sem vse tri zvezke držala v roki, so se mi zdeli kar precej težki, nisem pa jih stehtala. Toda cene niso odtehtali.
Za tri zvezke, za dva nepopolna predmeta za prvi letnik ekonomske šole, so dali nekaj čez 80 evrov. Cena učbenika: dobrih 30 evrov, delovnih zvezkov nekaj pod 30 evrov. Kje je še vse drugo?
Od nekdaj kupujem knjige. Nekatere zato, ker že vem, da so dobre, druge zato, ker jih potrebujem, kupujem jih za darila ali pa, ker me pritegne avtor, ocene kritikov, kupujem leksikone, enciklopedije, slovarje, monografije, pesniške zbirke.
Včasih zato, ker menim, da je treba podpirati avtorje in založnike, ki pogosto stokajo, v kako nezavidljivem položaju da so.
Knjige kupujem, čeprav se iz leta v leto pogosteje sprašujem, kaj se bo zgodilo z njimi, ko me ne bo več.
Ko v Svetu knjige opravim obvezen trimesečni nakup, se včasih odločam glede na ceno ali pa, kaj bo naslednje leto za obvezno čtivo ali maturitetni esej mojih vnukov ali znancev.
Knjige se tiskajo v nizkih nakladah. 1500, 2000, sem in tja natisnejo 5000 izvodov, ali pa to število dosežejo s ponatisi. Knjige le izjemoma presežejo ceno 30 evrov. Delovne zvezke in učbenike šolajoči se morajo imeti. So obvezni del šolskih potrebščin.
Generacija učencev 4. razreda osnovne šole šteje okrog 20 tisoč učencev, 1. letnika ali kateregakoli letnika srednje šole nekaj manj.
Vsi niti nimajo nemščine (kot v 1. letniku ekonomske srednje šole), toda isti učbenik bodo naslednje leto lahko samo dotiskali.
A naklada verjetno ni nižja kot pri leposlovnih knjigah.
So učbeniki in delovni zvezki ustvarjalno zahtevnejši od leposlovja? In so zato tudi glede na višjo naklado upravičeno dražji? Ali pa so cene višje, ker staršem ne kaže drugega, kot da jih kupijo.
Pri leposlovju se človek lahko odloči sam in jih morda ne kupi.
Ponudba učbenikov je velika. Vsaka založba vsiljuje svoje avtorje. Ker je različnih učbenikov in delovnih zvezkov za en predmet in za en razred več, je seveda naklada manjša, kot bi bila, če bi bil za vso generacijo enak učbenik in delovni zvezek. Tako bi se cene znižale.
Sama vidim obilico učnega gradiva predvsem kot potrošništvo. Tudi v tem primeru bi morali načrtovati trajnostno in zeleno.
Trajnostno in zeleno je moderno. Sama bi se odločila za racionalno, ker je to prav tako trajnostno.
Če tržno gospodarstvo pomeni finančno izčrpavanje posameznikov in družin, se z njim ne strinjam. Žal gre pri učnem gradivu med drugim za izčrpavanje potrošnikov. Morda bi lahko ravnali racionalnejše.
Nekdo bi se pač moral lotiti tega problema.
Nina
Urška
Mateja
