TerezaPretekli teden sem se zabavala z vajami za utrjevanje in ponavljanje slovnice za maturo.
Ob koncu tedna sem te vaje primerjala z osnovnošolskimi. Ene in druge so bile namenjene ponavljanju besednih vrst. Ne z enimi ne z drugimi v dveh dneh nisem prišla do konca.
Ker sem svoje znanje želela preverjati, sem imela na mizi še Slovar slovenskega knjižnega jezika, Toporišičevo slovnico in Slovnico na kvadrat Kozme Ahačiča. Občasno sem pokukala še v Slovenski pravopis.
Seveda mi je to vzelo kar precej časa in tudi slovnični ugled se mi je v lastnih očeh precej zmanjšal.
Če bi bile maturitetne naloge podobne tem vajam, mature verjetno ne bi naredila. Pa še za osmi razred osnovne šole je vprašanje, ali ne bi imela popravca.
Moram priznati, da so vaje sicer zelo dobre za trening možganov. A problem je v tem, da imajo dijaki in učenci poleg slovenščine še veliko drugih predmetov, ki jim prav tako jemljejo čas.
In s temi vajami se morajo ukvarjati tudi učenci in dijaki z odločbami.
Odločbe pa so jim izdane z namenom, da bi učitelji prilagodili stopnjo zahtev njihovim sposobnostim oziroma težavam. Mnogi med njimi težje in počasneje berejo, slabše si zapomnijo prebrano vsebino, niso dovolj pozorni na navodila in tako ne vedo, kaj morajo sploh narediti.
Hitreje se utrudijo. Ker niso prav uspešni, hitro izgubijo motivacijo za učenje.
Ne vem, ali tovrstne vaje učitelji jemljejo s spleta ali jih sestavljajo skupaj na aktivih učiteljev in profesorjev slovenščine.
Če jih učitelji sestavljajo sami ali skupaj, z njimi iščejo predvsem neznanje. Vsaj tako se mi zdi.
Če bi posameznik dajal na kupček naloge, ki jih ne zna rešiti ali ne razume, kaj mora sploh narediti, bi se ta kupček iz ure v uro povečeval.
Meni so se naloge zdele kot podstavljene mine. Zelo premišljene, da se bo učenca ali dijaka ujelo na neznanju.
Recimo: »Mati so rekli …« Glagolu je bilo treba določiti število. Kaj lažjega! Določanje števila je res najbolj preprosta stvar. »… so rekli« je torej množina? Če bi bila ednina, bi se poved glasila »Mati je rekla …«.
Kdo od današnjih otrok sploh ve za onikanje. Tudi določanje osebe glagola je zelo preprosta naloga. Kaj pa v primeru »šlo je«? Prva oseba zagotovo ni, niti druga ne. Prav tako se ne izide z zaimkom »on«.
Po dolgem tuhtanju – ali s pogledom v pripomoček – se človek spomni, da so glagoli prav tako lahko brezosebni. Potem pa, koliko težav je lahko še z dovršnimi ali nedovršnimi glagoli.
Ni vse, kar se je dogajalo v preteklosti, dovršeno dejanje. Preteklik je v tem primeru prava mina. Nekdo je včeraj lahko metal žogo na koš. A da bi dejanje dokončal, bi moral žogo vreči v koš.
Za glagol »je metal« bi moral najti besedo z drugimi črkami, da bi bilo dejanje dovršeno. Torej: »Žogo je vrgel.«
Sicer pa, kdo ve, če sem te mine uspešno zaobšla. Bom preverila pri kakšni višji instanci.
Kakšen smisel imajo odločbe, če se od šolajočih pričakuje isto kot od vseh drugih. Vaje jim vzamejo dvakrat več časa kot tistim, ki težav nimajo. Iz ene dopolnilne ure romajo na drugo, od ene tete k drugi.
Za tisto, kar radi počno in pri čemer so uspešni, jim zato zmanjka časa. Iz teh vaj lahko spoznajo predvsem, česa ne znajo. Tudi to je nekaj, saj človek potem zna vsaj vprašati. Ali pa slovnico zasovraži do konca dni.
MVI
