TerezaTik pred koncem šolskega polletja smo in v mnogih družinah vlada izredno stanje.
Bo otrok popravil slabo oceno ali celo več slabih ocen?
Oče pomaga pri matematiki, teta pri slovenščini, soseda morda pri kemiji. Nekomu, ki sicer dobiva kolajne pri enem športu, grozi negativna ocena iz telovadbe.
Ne vem, zakaj.
Morda ne mara skupinskih iger, morda teče prepočasi.
Vrstijo se testna preverjanja znanja. Pišejo se popravni testi. Ponekod ves razred, drugje polovica razreda, le tisti, ki so pisali negativno.
Druga polovica je pisala največ zadostno. V prvem polletju jim je odpadlo več ur tega predmeta. Učno snov so zato obravnavali na hitro.
Za ponavljanje ni bilo časa.
Sicer pa se sprašujem, koliko je sploh še ponavljanja in utrjevanja učne snovi v šoli. Preverjanje znanja s testi ne pomeni ponavljanja. Ponavljanje učne snovi vsebuje tudi dodatno ali drugačno razlago za tiste, ki snovi niso razumeli.
Večkrat obiščem učiteljico, ki bo letos praznovala stoletnico. Poleg aktualnih tem se v pogovoru pogosto lotevava njenega poučevanja.
Pravi, da ni odnehala prej, dokler otrok ni razumel naloge. Iskala je različne prijeme, pri sebi. Smatrala je, da je ona odgovorna za otrokovo znanje. Verjetno tudi zato ni imela nikoli težav z disciplino.
Otroci so ji zaupali, verjeli so, da jim bo pomagala. Od nekaterih je zahtevala več, od drugih manj, pa zato pri prvih ni bilo zamere.
Njeni učenci jo še vedno vabijo na obletnice, čeprav so se njihove vrste že razredčile.
Slaba ocena za marsikaterega otroka pomeni dramo. Bojijo se razočarati starše. Slabe ocene skušajo prikrivati, dokler se to da. A stiska je tako dvakratna.
Včasih primerjam svoje šolanje s šolanjem današnjih otrok in mladine. Razmišljam, da mi je bilo bolje, kot je zdaj večini. Bolje mi je bilo, ker starši niso imeli kakih posebnih ambicij, pričakovanj. Vsaj izražali jih niso.
Nekoč je bilo pomembno predvsem to, da je šel mlad človek čim prej v službo. Kdor je bil za službo še premlad, je nadaljeval s šolo.
Nekateri zato, da bi premostili čas, ki je bil potreben za sprejem na delo v tovarni, drugi pa so morda sledili zastavljenemu cilju, doseči izbrani poklic.
Hočem reči, da je bila psihološka obremenitev zaradi šole nekoč manjša.
Današnji mladi so poleg preobširne učne snovi obremenjeni predvsem psihično, s pričakovanji in zahtevami šole in staršev. Nekateri se ob tem krepijo, drugi lomijo ali se celo zlomijo.
Če bi razmišljali poenostavljeno, bi lahko rekli, da so današnji starši skrbnejši od nekdanjih. Prizadevnejši, bolj požrtvovalni, želijo, da bi bilo otrokom dobro, bolje kot njim.
Bi za svoje starše zato lahko rekla, da niso bili skrbni, da jim ni bilo mar zame, za mojo prihodnost? Nikakor ne.
Le obremenili so me manj in zato mislim, da nam je bilo nekoč lažje, kot je današnjim mladim.
Sandra
Maja
Mateja
