Škodljiva pristranost korporacije Meta, ki smo jo poznali kot Facebook

Tokratni prispevek je pravzaprav nekakšno nadaljevanje prejšnjega članka o problematičnem vplivu velikih družbenih omrežij na našo družbo.

Tokrat je »na tapeti« le največje družbeno omrežje Facebook in korporacija, ki se je iz korporacije Facebook nedavno preimenovala v korporacijo Meta.

Poznavalci ozadja delovanja podjetja opozarjajo, da čas, ko je prišlo do preimenovanja podjetja v »Meta«, nikakor ni bil izbran naključno, saj se ime njenega omrežja Facebook z vsakim dnem vse bolj povezuje z zelo hudimi zlorabami.

V tem tednu je tako v medijih močno odjeknila novica o tem, da sta najprej The Washington Post, potem pa še Business Insider predstavila interne dokumente podjetja, iz katerih je razvidno, da so raziskovalci, zaposleni v podjetju, želeli že v lanskem letu popraviti ključne algoritme, ki nam prikazujejo objave.

S predlaganimi spremembami so želeli doseči, da bi lahko ti algoritmi samodejno odstranjevali vsaj najhujše oblike sovražnega govora in rasističnih objav. Objavljeni dokumenti pa dokazujejo, da je vodstvo podjetja zavrnilo vse te pobude zaradi strahu pred jezo konservativnih partnerjev.

Prva, ki je javnost opozorila na to, je bila žvižgačica Sophie Zhang, ki je na to opozorila že v septembru 2020, a je njeno pričevanje kar nekako potonilo med drugimi šokantnimi novicami lanske jeseni.

Po izredno odmevnem pričevanju druge žvižgačice Frances Haugen pa se je pozornost obrnila tudi k prezrtemu pričevanju Sophie Zhang.

Zakaj pa se pravzaprav vse to dogaja ravno zdaj?

Zelo verjetno je razlog med drugim ta, da je prišlo do notranjega upora kritične mase zaposlenih v podjetju.

Žvižgači so izjemno pogumni posamezniki oziroma posameznice, ki se močno izpostavijo kljub izrednim pritiskom, ki jih zaradi tega doživljajo. Večina ljudi tega nikoli ne bo naredila, a ti izredno pogumni posamezniki lahko sprožijo spremembe v svoji okolici s tem, ko opozorijo, da je »cesar gol«.

V tem primeru je ta prispodobični »cesar« vodstvo korporacije. Korporacije, ki ji pripisujejo vpliv, ki naj bi bil celo večji od vpliva mnogih zgodovinskih cesarstev, in nihče ne dvomi v to, da je tisti, ki v podjetju »vedri in oblači« kar »cesar« osebno. Gre seveda za Marka Zuckerberga, ki podjetje s trdo roko vodi od samega začetka.

Kaj pa lahko mi najdemo v tej zgodbi?

Morda to, da je lahko tudi pogum nalezljiv, tako kot je nalezljiv naš strah.

Trenutno vsi živimo v družbah, ki so globoko prežete s strahom. S strahom pred pandemijo, pred cepljenjem, pred podnebnimi spremembami, pred izgubo dela zaradi spremenjenih razmer, s strahom za prihodnost naših otrok ali pa s strahom pred prihodnostjo nasploh.

Vsi ti strahovi nas hromijo, navdajajo nas z občutkom nemoči in nas pehajo v pobeg pred soočanjem z neprijetno realnostjo. Pogosto bežimo v našo zaprto intimno sfero, v naše zaprte mehurčke, v naše hobije …

Nihče se seveda ne more ves čas soočati z neprijetnimi resnicami, ki nam krojijo ta svet, a naša pasivnost bo naš svet le še poslabšala.

Verjetno lahko prav vsi najdemo nekaj malega poguma, ki nam bo pomagal, da pristopimo v pomoč tistim, ki se trudijo nekoliko izboljšati ta svet ali pa »le« naše lokalno okolje.