Romi so med nami. Kako bi lahko uporabili njihove močne točke?

V zadnjem času je o Romih veliko govora. Nič dobrega se ne sliši.

Župani nekaterih dolenjskih občin, kjer imajo z njimi še posebne težave, so zelo odločni. Ko se bodo integrirali, bodo dobili vodo.

Integracija v tem primeru pomeni prilagoditev.

Njihovo vedenje mora postati podobno vedenju večinskega prebivalstva. Tistemu zaželenemu vedenju, ne vsakršnemu. Kajti tudi med večinskim prebivalstvom je veliko neželenega vedenja.

Medijsko pozornost je v zadnjem času pritegnil tudi Goran Dragić, ko se je poslovil od košarkarske kariere. Z levo je zadeval koše kot za šalo.

Svoje naravne levoročne danosti ni prilagajal večinski desnoročnosti. Če bi se rodil prej, bi ga v šoli pri pisanju preusmerjali na desnico. Moral bi se prilagoditi, čeprav na škodo spretnosti levice.

A Goranovo spretnost in predanost košarki je nekdo pred leti opazil, ga začel spodbujati in usmerjati. Košarko je igral na ulici in treniral v telovadnici pod vodstvom trenerjev. Goran si je prav s svojo levico priigraval prednost pred nasprotnimi igralci.

Pred kratkim sem pripravila kramo za kosovni odvoz. Že čez kratek čas se je pred kupom ustavil avto in romski voznik je z očmi in rokami preverjal uporabnost odpadkov. Če ne bi takrat že pripeljal Snagin tovornjak, bi verjetno vzel v roke izvijač in klešče in v svoj avto pospravil kovinske dele, da jih za plačilo odpelje na odpad.

Romi so pri zbiranju odpadne kovine zelo spretni. Razmišljam, ali bi med poklice ali vsaj delovna mesta lahko uvrstili odstranjevanje kovinskih delov z raznih naprav in njihovo razvrščanje in za ta dela pri podjetjih, ki zbirajo odpadni material, zaposlili njih.

Razmišljam, da večina težav z Romi izhaja iz njihove nezaposlenosti. Večinskemu prebivalstvu so trn v peti predvsem zato, ker niso zaposleni in ker prejemajo socialno pomoč. Zbiranje in prodaja kovinskih odpadkov pa gotovo ni edina njihova spretnost.

Bivši ravnatelj posebne šole iz Črnomlja mi je pripovedoval o romskih otrocih na njihovi šoli. Takšne šole in zavodi že vrsto let organizirajo specialno olimpijado.

Ravnatelj je z učenci igral nogomet in hkrati ocenjeval njihove spretnosti. Tako so tudi oni začeli trenirati za specialno olimpijado. Nekateri za igre z žogo, drugi za tek, tretji za skoke. In so hodili v šolo ter trenirali.

Ni bilo vse idealno, toda medsebojno druženje otroke socializira.

Tudi med mojimi učenci na posebni šoli so bili Romi. Ne vem, kako sem prav na Orhanu preskusila branje z narobe obrnjeno knjigo. Zagotovil mi je, da se iz narobe obrnjene lažje bere. Vsaj on je lažje bral, čeprav večina ljudi bere tako, kot se nam zdi, da je edino prav. Računal je dobro.

Najboljši pa je bil v pripovedovanju. Med glavnim odmorom smo imeli šolski radio. Za nastopanje na njem je prav rad žrtvoval odmor. Najbolj mi je ostala v spominu njegova pripoved o poroki njegove sorodnice in o prstanu, ki ga je bilo treba vrniti.

Poskušam razmišljati, kako bi Romi postali sprejemljivejši za okolico. Hkrati pa razmišljam tudi o tem, kako bi morali pri vseh učencih iskati tisto, v čemer so dobri.

Veliko romskih otrok ima z opismenjevanjem težave. Če se učitelj osredotoči prav na največjo pomanjkljivost, noben učenec ne bo z veseljem hodil v šolo.

Črnomeljski ravnatelj je začel pouk na šolskem igrišču, z žogo.