TerezaMoja omara je polna albumov.
Slike iz otroštva bi lahko preštela na prste. Ena je iz štiriletne osnovne šole, nekaj jih je iz nižje gimnazije, fotografij iz učiteljišča pa je že za manjši album. V odraslosti so se začele množiti.
V starih albumih imamo predvsem slike ljudi: sorodnikov, prijateljev, sošolcev, znancev. V žepnih albumih imam fotografije s potovanj. V najlepšem albumu, ki sem ga dobila za darilo, so poročne fotografije.
In potem je še lepo število družinskih albumov z rojstvi otrok, vnukov, nečakov in fotografij s praznovanj in družinskih izletov.
Če povzamem: V omari je veliko albumov in v njih en sam kaos. Saj veste, kako je, če fotografij ne vlagate sproti. In prav o albumih, knjigah in stenskih slikah brez večje umetniške vrednosti (zame ima prav vsaka vrednost) se sprašujem kot o bremenu za moje potomce. Kam bodo z vsem tem?
Ko smo včasih prišli kam na obisk, so nam kazali albume in razlagali družinsko drevo. Priznam, da je bilo včasih kar malo naporno.
A zagotovo manj kot danes, ko nam vsak lastnik pametnega telefona želi kazati posnetke: morske obale, zahoda sonca, megle, hišnih ljubljenčkov, izjav dopisovalcev …
Pogrešam stare albume z ljudmi.
Nekaj let nazaj me je osnovnošolski sošolec povabil na obisk in mi ob tisti priliki pokazal svoj album. Pravzaprav je omenjal družinsko zgodovino. In predstavljala sem si, da bom seznanjena z nekakšnim rodovnikom.
V albumu so bile res fotografije staršev, nekaj fotografij njegove družine, sicer pa sem iz njih in pripovedi izvedela predvsem veliko o gradnji hiše, o avtomobilih, ki jih je menjaval, o gradnji vikenda na morju.
Morda sem dobila le tak vtis, saj je bilo glede na debelino albuma treba listati hitro. Zdelo se mi je, da je želel povedati, da je bil v življenju, ki se mu je iztekalo, uspešen.
Nekaj dni nazaj sem na povratku iz Kočevja obiskala sošolca z učiteljišča. Že prej sem se enkrat ustavila pri njem. Z veseljem sta mi z ženo razkazala velik zelenjavni vrt, sadovnjak, staro lipo, ki se je razklala, a zraven poganja nova …
Pri tokratnem obisku je prišel na vrsto album, pravzaprav dva. Ni bilo veliko časa in listala sem hitro.
Prvi album: obdobje učiteljišča. Poleg fotografij so v njem različni dokumenti, izkaznice mladinske organizacije, ferijalnega saveza, dijaška knjižica, razna sporočila, dopisovanje, podatki o izletih in letovanjih, spisi treh sošolcev o praksi, ki so bili objavljeni v časopisu, plakat za lutkovni nastop, podpisi sošolcev ob koncu šolskih let, nekrologi za umrlimi sošolci, izrezki osmrtnic iz časopisov …
In seveda tudi fotografije so v istem albumu. Fotografije nas, sošolcev in naših profesorjev.
Drugi album: 5. a, letnik mature 1957 in vsa nadaljnja srečanja, vse obletnice mature, vabila, programi, skupni izleti, kdo je kaj pripravil, kdo vodil, kje smo se dobili, kam smo šli, ko smo se še dobivali v različnih krajih.
Dokler smo bili še vsi v primerni telesni kondiciji, je zdaj eden, zdaj drugi pripravil ogled znamenitosti svojega kraja in okolice. Zdaj se že nekaj let dobivamo na istem mestu, da ni zmede in drugih težav.
Danilova albuma sta mi vzela sapo. Še in še bi ju listala. Potiho sem ju primerjala z mojim kaosom. Pa sem celo mislila, da imam še kar red po omarah. Človek mora biti rojen za red.
Danilo je bil učitelj. Sošolec iz opisa prvega albuma je bil obrtnik. Vsak s svojimi prioritetami.
MVI
Mateja
