Koronačas. Redne šole so bile še zaprte, ustanove za otroke s posebnimi potrebami pa naj bi se odprle.
Po naključju sem slišala ta delček pogovora: »Kaj! Mi moramo v službo, učiteljem osnovnih šol pa še ni treba …?«
Pogovarjam se z babico, katere vnukinja obiskuje drugi razred osnovne šole. Njen dnevni pouk na daleč je bil od 8. do 9.30, z vmesnimi prekinitvami. Potem so dobili nalogo.
Konkretno za matematiko enega dne: štiri naloge na eni strani delovnega zvezka. Vse je bilo že napisano. Deklica je morala izračunati in vpisati le štiri številke. To je bilo vse za tisti dan. Ena stran delovnega zvezka, porabljena za vpis štirih številk. Domača naloga za en dan pouka.
Čeprav gre leto h koncu, še niso spoznali vseh malih pisanih črk. Tiste, ki so jih spoznali, poznajo le po obliki, nihče jih ni poučeval, kako se napišejo, kakšna je poteza, da je na koncu črka taka, kot mora biti.
Če starši vztrajajo, da se mora otrok naučiti računati, mu morajo napisati dodatne račune. Če hočejo, da bo znal pravilno napisati črke, ga morajo naučiti potez, seveda, če to obvladajo. Starši prevzemajo vlogo učiteljev.
Koronačasi so. Izredne razmere. Treba se je bilo prilagajati, se učiti rabe novih učnih pripomočkov. Ne le učenci, tudi učitelji so se morali učiti. A vendar so med njimi ogromne razlike.
Od tistih, ki so bili v stiku z učenci od jutra do večera, od celotnega razreda do skupin in posameznikov.
Učenci so dobivali naloge in jih rešene sproti pošiljali nazaj učitelju, ta jim je popravljene vračal in jim dal možnost, da jih v naslednjih urah popravijo ali napišejo na novo, jih motiviral za to, da bodo naloge v končni različici brez napak …
Drugi so svoje delo opravili med osmo in deseto uro. In bili ogorčeni, ker so morali (ker so smeli!) začeti z normalnim poučevanjem, in zavidali tistim, ki so se lahko šli šolo še vedno na daljavo.
Si res vsi želijo, da bi se izredne razmere koronačasa končale? Si učitelji želijo, da bi imeli učence spet pred seboj? Je bil pouk na daljavo preprostejši, ker so se moteči otroci preprosto odklopili in so ostali na povezavi le najbolj motivirani za učenje, pridobivanje znanja, s čutom obveznosti?
Kako bodo učenci in učitelji nadoknadili pomanjkljivo šolanje? Kdo bo oblikoval strategijo pomoči učencem, ki niso imeli podpore doma? Ki so smeli reči, da učne snovi niso dojeli, pa jim ni bilo treba pisati nalog? In so potem lahko gledali risanke. Nezreli otroci, učenci, ki sovražijo učenje, otroci, ki nimajo pomoči staršev … Kako bodo nadoknadili zamujeno? Kdo bo pripravil strategijo učenja in poučevanja za pokoronski čas?
In da ne pozabim! Omenila sem matematični, na oko zelo prijazen, delovni zvezek. Ena stran zvezka je bila izkoriščena le za vpis štirih številk! Tudi pri drugih straneh ni dosti drugače. Seveda je moral otrok računati, da je te številke lahko vpisal.
Toda kako bomo pri pogovoru o varstvu okolja prepričljivi, da so drevesa, gozdovi pomembni za življenje planeta in njegovih prebivalcev, če s papirjem, z drevjem ravnamo tako mačehovsko. Delovni zvezek se na koncu leta zavrže.
Je drevo upravičeno padlo le za vpis nekaj številk?