Ne? Vaši otroci pa jih verjetno poznajo in morda tudi kupujejo.
Pogosto je pri tem uporabljen še vmesni člen (virtualni žetoni), kar je splošno znano in uporabljano sredstvo, ki pri kupcu zamegli pogled na to, koliko je zares plačal, češ »saj sem dal samo en žeton«. Igralec pri tem običajno ne pomisli na denar, s katerim ga je kupil.
To pa je več kot očitna manipulacija, pri kateri smo ranljivi vsi, najbolj pa otroci in mladostniki.
Glasna opozorila stroke
Potrošniške organizacije, pa tudi poznavalci videoiger in drugi strokovnjaki, že več let opozarjajo na to problematiko.
Menijo, da gre za neke vrste igre na srečo, ki lahko povzročijo zasvojenost in vodijo k drugim oblikam hazardiranja.
Takšen način prodaje spodbuja odvisnosti, pri tem pa meri predvsem na ranljive skupine potrošnikov. Starši dobro vedo, kako otroci moledujejo za nakup teh škatel, saj brez njih ne morejo dovolj hitro napredovati v igri.
Boštjan Okorn, Zveza potrošnikov Slovenije
Države zaostrujejo zakonodajo
Nekatere države so že spremenile svojo zakonodajo. Belgija je na primer leta 2018 prepovedala uporabo plenilskih škatel, ki jih igralci kupijo s pravim denarjem. (Nekatere škatle niso naprodaj, ampak jih je mogoče pridobiti z uspehom v igri.)
Zdaj pa so evropske potrošniške organizacije k ukrepanju pozvale tudi druge države, saj želijo zaščititi mladoletnike in doseči večjo preglednost transakcij.
Visoki zaslužki
Te organizacije navajajo, da naj bi videoigre redno igralo več kot 2,8 milijarde ljudi, med njimi pa je veliko otrok in najstnikov.
Pri tem je zelo problematična predvsem sprememba v strukturi teh prihodkov. Zdaj le še v manjši meri prihajajo od enkratne prodaje videoiger, večino denarja prinašajo nakupi znotraj njih.
Prav tako potrošniške organizacije opozarjajo, da se je industrija videoiger skoraj v celoti izognila regulativnemu nadzoru.
Norveška potrošniška organizacija, ki je zelo aktivna na tem področju, je pripravila poglobljeno analizo tega pojava in pozvala k ukrepanju. Pozivu se je pridružilo 20 evropskih potrošniških organizacij, vključno z Zvezo potrošnikov Slovenije.
Kaj sploh lahko naredimo mi?
Odgovor je na dlani. – Poučimo se o tem in se o plenilskih škatlah pogovarjajmo z otroki, mladostniki, prijatelji …
Loot box so med mladimi pravzaprav nekakšna javna skrivnost. Bolj ali manj jih vsi poznajo ali kupujejo, a nihče ne govori o njih, saj so privzete kot nekaj povsem običajnega, saj »tako pač to je v igrah«.
In običajno nihče med njimi ne razmišlja, da je s tem kaj narobe.
Mi jim lahko pomagamo pri razmisleku.