Otrokove pravice v digitalnem okolju

Odbor za otrokove pravice pri Združenih narodih je marca letos sprejel splošni komentar številka 25 o otrokovih pravicah v digitalnem okolju. Komentar dopolnjuje Konvencijo o otrokovih pravicah iz leta 1989.

Pri pripravi tega dokumenta je sodelovala široka paleta strokovnjakov, pa tudi otroci in mladi.

Poleg dokaj široke medijske izpostavljenosti tega vprašanja pa to jesen in zimo pri nas poteka tudi serija javnih posvetov. Prva dva posveta sta se že odvila (1, 2), naslednji trije se bodo zgodili v prvih mesecih prihodnjega leta.

Zakaj je to tako pomembno?

Mnogi otroci v zahodnem svetu so morda že kar preveč zaščiteni, a niso zaščiteni na pravi način.

Otroci in mladi pri vstopanju v drugo polovico našega sveta – v digitalni svet – potrebujejo našo oporo. Potrebujejo naše življenjske izkušnje, mi pa se temu neredko ogibamo, saj imamo občutek, da mladi več vedo o »on-line svetu«, in se bojimo, da bomo v takih pogovorih izpadli nevedni.

Zaradi tega se prenekateri starši zanašajo kar na tehnologijo, ki naj bi njihove otroke zaščitila pred negativnimi vplivi tehnologije, kar pa žal vodi v manj komunikacije z otroki in posledično tudi k delnemu odtujevanju med otrokom in starši. Otrok v tem primeru zelo verjetno staršev ne pripozna kot sogovornike pri tematikah, povezanih z internetom.

A tudi ti »zaščiteni« otroci so ravno tako, ali celo še bolj kot njihovi vrstniki, izpostavljeni nadlegovanju in nasilju ter problematičnim vsebinam na internetu – od polresnic in laži do nasilnih in grozljivih vsebin.

Izpostavljeni so vdorom v zasebnost in zlorabam njihovih osebnih podatkov. Izpostavljeni so zasvojitvenim elementom družbenih omrežij, aplikacij, iger in igric …

Mnogi otroci se vsega tega sicer zavedajo, a sami seveda ne morejo biti kos tem izzivom.

Zaradi tega so v omenjenem komentarju jasno in odločno izrazili svoje želje, zahteve in pričakovanja.

Pri tem otroci postavljajo želje in zahteve, ki si jih odrasli pogosto sploh ne upamo več izraziti, ker da so »povsem nerealne«.  

»Nerealne« pa so le, če nihče tega ne zahteva. »Nerealne« so, če vsi defetistično pristanemo na to, da pač ničesar ne moremo spremeniti.

Otroke pogosto dojemamo kot »nedorasle« temu svetu in jim v želji, da jih zaščitimo, jemljemo možnost in pravico, da izrazijo svoje mnenje. Pogosto pa jim tudi pripišemo, da so »apolitični« in »preveč zahtevni«, če zahtevajo nekaj, česar si mi ne upamo.

V zadnjih letih so otroci in mladi uporabili možnost širšega »on-line« komuniciranja na različne načine. Seveda je bilo veliko več njihovega časa in energije vloženo v –  na primer – razne TikTok izzive, kot pa v povezovanje pri »bolj resnih« aktivnostih. In kdo bi jim to lahko zameril?

A otroci so bili na primer tisti, ki so s svojimi aktivnostmi postavili problematiko podnebnih sprememb na svetovni politični zemljevid. Zahtevajo namreč »nemogoče«. Zahtevajo, da ustavimo uničevanje planeta. Zahtevajo, da prenehamo z uničevanjem njihove prihodnosti.

Otroci želijo pravico do glasu, tudi do »digitalnega glasu«, ne da bi bili ob tem profilirani. Ne da bi bili ob tem izpostavljeni ciljnemu oglaševanju. Želijo si okolja, ki bi onemogočalo ali vsaj oteževalo nadlegovanje in nasilje.

Želijo si, da bi lahko imeli tudi v digitalnem svetu pravico do igre. Pravico, ki ne bi bila pogojevana s sprejemanjem komercialnega vdora v njihovo zasebnost. Pravico, da se lahko igraš, ne da bi se »strinjal s pogoji uporabe«, napisanimi v zamotanem pravnem jeziku, ki ga še odrasli težko razumemo.

Želijo si dostopati do zanesljivih in kredibilnih informacij v svojem jeziku. Želijo si znanj, ki bi jim pomagala pri varni navigaciji po spletu in varnem spletnem življenju. Želijo si znanj, ki bi jim omogočila razumevanje digitalnega sveta. – Hočejo vedeti, kako stvari delujejo in kaj omogočajo.

Želijo si naše podpore pri srečevanju s tem svetom in ne želijo, da jih pri tem »zavijamo v vato« in jim poskušamo le onemogočati dostop do vsebin. O vsem tem se želijo pogovarjati z nami in se naučiti, kako se lahko sami zavarujejo pred težavami. – Želijo si, da jim damo možnost, da odrastejo.

Pri tem je še posebej spodbudno, da se otroci in mladi, ki so sodelovali pri pripravi komentarja, niso osredotočali le na svoje pravice. Močno so poudarili zahtevo, da bi morale države omogočiti vsem otrokom in mladim pravico do vključenosti v naš skupni digitalni svet. Želijo si, da bi bila pravica do povezovanja obča človeška pravica.

Če dobro pomislimo, so vse te otroške želje in zahteve pravzaprav zelo odrasle. Mogoče bi bilo dobro, da »odrastemo« tudi mi in tudi mi, skupaj z otroki, zahtevamo »nemogoče«.