TerezaPoleg nočne lučke in budilke ter kozarca vode za čez noč je na moji nočni omarici še kup knjig in revij. Na kupčku je zdaj že precej spodaj knjiga z naslovom Najprej poskrbi za svojo rit.
Znanka jo je dala v kroženje, a se je zataknila pri meni. Nekje na sredi sem se odločila, da mi pisanje ni prav všeč. Saj se čisto dobro bere, a z vsebino se ne morem povsem strinjati.
Morda jo bom prebrala do konca ali pa tudi ne.
Knjiga je sicer namenjena odraslim osebam, a odrasli vzgajajo otroke. In otroke naj bi torej vzgajali tako, da bi najprej poskrbeli zase, za svojo r…
Bojim se, da so mnogi v tej smeri že vzgojeni.
Babica je – tik pred koncem kuhanja za šest ljudi – potrebovala še nekaj iz trgovine. Vnuk se je pravkar pripeljal domov in prosila ga je, da jo zapelje do tja, ker se ji mudi. Za tako kratko pot pa da že ne bo uporabil avta, je rekel, in niti ponudil se ni, da bi on skočil v trgovino.
No, morda bom tej babici ponudila knjigo v branje. Njena avtorica je mlada ženska, nekje vmes med generacijo njenih otrok in vnukov, a že uči druge, kako naj poskrbijo zase.
Mlajših tega ni treba učiti, ker očitno skrb za svoje dobro že obvladajo.
Za starejšo generacijo je takšno poučevanje verjetno že prepozno. Ne zato, ker se ne bi bili sposobni učiti, ampak, ker že imamo zasidrane nekatere vrednote, ki s priporočili knjige niso najbolj v skladu.
Zadnjih dvanajst dni sem se mudila v Dalmaciji. Primoženo sorodstvo ima tam velik oljčni nasad in pomagala sem jim pri obiranju.
Prvi dan je zelo močno pihalo, a smo lahko delali. Drugi dan je jugo prinesel dež. Bog ne daj, da bi se deževje nadaljevalo. Nevernica sem molila za suho vreme, da bomo lahko delali.
Bilo je naporno. Od jutra do poznega popoldneva. Bolel je hrbet, vrat, roke opraskane …
Hvala za sonce in kratke rokave. Dobre tri ure pred odhodom trajekta smo obrali zadnje drevo.
Neizmerno vesela sem bila, da smo obiranje končali, ker si nisem predstavljala, kako bi dva stara človeka delo sama končala. Dragocene olive bi ostale na drevju.
Povedati sem hotela samo to, kako je človek lahko srečen, če je naredil nekaj dobrega tudi za koga drugega.
Deset izgovorov bi lahko našla, da bi se temu nelahkemu delu izognila. A zadovoljstva, da sem z izgovori le poskrbela zase, ne bi imela.
Pred desetletji je dr. Benjamin Spock usmeril starše v preveč permisivno vzgojo otrok, kar se je pozneje maščevalo.
Ta nova »vera«, kako je treba poskrbeti najprej zase, bo lahko imela slabe posledice. Otroci so že po naravi egoisti. Morali bi jih učiti solidarnosti, človečnosti, strpnosti, spoštovanja, medsebojne pomoči …, ne pa tega, kako naj najprej in predvsem poskrbijo sami zase.
MVI
