Časoris
Mladostniki nimajo veselja do fizičnega dela. In prepričani so, da tudi ne časa zanj. Foto: Adobe Stock
Mladostniki nimajo veselja do fizičnega dela. In prepričani so, da tudi ne časa zanj. Vseeno morajo po svojih močeh sodelovati pri delitvi dela v družini. Foto: Adobe Stock

Otroci morajo spoznati fizično delo, da ga bodo cenili

Užitek je opazovati koga, ki dela z veseljem, še prav posebej, če je to mladostnik. Saj vemo, da imajo prav ti toliko opraviti sami s seboj, da za kako fizično delo res nimajo veselja. In prepričani so, da tudi ne časa.

V moji rojstni vasi je bila včasih tovarna stolov. Vaščani so lahko za mali denar kupovali lesne ostanke. V naši drvarnici je bila vselej kar obilna zaloga smrekovih in bukovih deščic.

Potem je tovarna propadla, našo kmečko peč in štedilnik na drva so podrli, v drvarnici pa je ostala zaloga lesenih odpadkov.

Ker imam v sedanjem domu kamin na drva, so domačo drvarnico spraznili in mi pripeljali do vrha naložen kombi dobro presušenega lesa.

Bil je hudo vroč dan, ko so nečakinja z možem in njun trinajstletni sin dobili na pósodo kombi.

Začela sem se potiti, še preden sem prišla do kombija. Oni pa so pograbili samokolnico, eden je nalagal, drugi vozil, najmlajši zlagal. Meni pa so rekli: »Teta, ti pojdi kar v senco!«

V dobri uri so kombi spraznili. Bili so prepoteni, umazani, žejni in zadovoljni.

Jaz sem bila vesela, da so drva pod streho, še bolj pa ob gledanju sedmošolca, kako je delal.

Niti za trenutek ni pokazal, da bi mu bilo delo odveč, ni tožil, da mu je vroče, čeprav je teklo z njega, le hitel je, da bi bilo delo čim prej opravljeno.

Ni se vedel tako, kot da stari teti velikodušno pomaga, temveč da pri delu enakovredno sodeluje. Ni se čutil izkoriščanega, temveč koristnega. In bil je zadovoljen.

Ko sem se o dogodku navdušeno pogovarjala s sorodnico, ki živi na Nizozemskem, me je resno opozorila, da zakonodaja prepoveduje otroško delo, ker da to velja za izkoriščanje otrok.

Pa sem jo vprašala, kdaj da se potem otroci naučijo delati, če ne sodelujejo pri vsakdanjih opravilih. Vsakdanjim opravilom se pač reče delo, pa naj bodo to gospodinjska in hišna opravila ali pa kaka bolj posebna, kot so ročna ali tehnična dela.

Že majhen otrok se uči delati. Ko opazuje odrasle, predvsem starše, se sili zraven, da bi tudi on počel, kar počno odrasli.

Res bi jim takrat človek najraje rekel, da so še premajhni, ker je zaradi njihove »pomoči« več dela kot koristi, a pri večini staršev vendarle prevlada prepričanje, da je pametno otroke poučevati, kako se kaj počne, ko so se pripravljeni učiti.

Težko je pričakovati, da se bo kak pubertetnik z veseljem lotil dela, ki ga ni še nikoli opravljal in mu to še ni prišlo v navado.

Seveda sem tudi sama proti izkoriščanju otroške delovne sile, kot se je to dogajalo v preteklosti in kot se še vedno dogaja, ko nekateri služijo in bogatijo na njihov račun. Pa to ne velja samo za otroke, enako naj bi veljalo tudi za prekarne delavce. V nekem intervjuju sem prebrala, da se prekarnega dela ne da prepovedati. Ne razumem!

Sem pa mnenja, da morajo tudi otroci spoznati fizično delo in po svojih močeh sodelovati pri delitvi dela v družini.

Nekateri otroci so na račun šolskega učenja ali pa športnih dejavnosti oproščeni vsakršnega fizičnega dela. Ali bodo znali spoštovati delo in ljudi, ki opravljajo fizično delo? Ali pa bodo kot bodoči delodajalci tudi oni brezobzirno izkoriščali svoje zaposlene, ker njihovega dela ne bodo cenili?

Podprite Časoris Podporniki-102040 Share

Tereza

Žerdin, upokojena specialna pedagoginja in učiteljica, ki je v strokovnem štirinajstdnevniku Šolski razgledi devetindvajset let ustvarjala rubriko Kje vas in nas šola žuli, kolumne o šoli, učiteljih in starših odslej objavlja v Časorisu.

Vprašanje tedna

Podprite Časoris

Pomagajte nam ohraniti Časoris.
Brez vas ni nas.

SMS

Pošljite sms Casoris5 na 1919 in darujte 5 evrov.

ali

SMS

Pomagate nam lahko tudi na druge načine: z rednim mesečnim nakazilom, z bančno kartico ali prek PayPala.