MajaV medije je prejšnji teden prišlo javno pismo, ki opozarja na težave otrok in staršev in kot rešitev predlaga skrajšanje poletnih počitnic. Ta pobuda je pričakovano sprožila bolj ali manj ostre odzive.
Na tem mestu se ne nameravam opredeljevati za eno ali drugo stran, a izpostavila bi nekaj, kar je skupnega v sporočilu vseh, ki so se vpletli v to debato.
Vsi namreč opozarjajo na isto težavo, ki žal ne preseneča.
Mnogi otroci se ne znajo soočati s prostim časom, ki ga imajo na voljo, in (pre)dolge ure, ki jih prebijejo pred zasloni vseh vrst, so eden izmed ključnih razlogov za to. Otroci so se prilagodili svetu, ki jih zabava in okupira; svetu, ki jih pasivizira.
Vajeni so tega, da jim čas, ki jim ga ne zapolni šola in vodene obšolske aktivnosti, zapolnijo takšni in drugačni zasloni.
To je lahko televizija, ki je prižgana kot ozadje, še pogosteje so to pametni telefoni, računalniki ali igralne konzole.
Na to pasivizacijo že dolgo opozarjajo strokovni delavci, saj jo opažajo pri svojem delu.
Predvsem pediatri že leta bijejo plat zvona, saj hude razvojne posledice pretirane izpostavljenosti zaslonom opažajo že pri zelo majhnih otrocih.
V ta namen so bile pripravljene tudi Smernice za uporabo zaslonov pri otrocih in mladostnikih. Te so bile vsekakor potrebne, a same od sebe ne morejo rešiti otroških težav. Za to so potrebni resnejši družbeni premiki.
Obstajajo seveda pogledi, ki v našem svetu veljajo za ekstremne, na primer priporočila znanega nemškega nevroznanstvenika Manfreda Spitzerja, da bi morali otrokom do 14. leta prepovedati uporabo mobilnih telefonov.
Temu težko oporekamo, ko gre za njegove znanstvene argumente, a se zavedamo, da so njegovi nasveti za večino ljudi težko izvedljivi.
Strokovnjaki, ki se ukvarjajo z razvojem otrok, izpostavljajo izreden pomen proste igre. Prosta igra je nujna za razvoj otrokove osebnosti, saj mu med drugim omogoča vzpostavljanje stika s seboj in razvoj ustvarjalnosti in domišljije.
Obstajajo celo igralne terapije, ki so namenjene reševanju hujših težav. Te otroku omogočijo, da svoje travme izživi skozi igro.
Številni otroci sploh ne zmorejo proste igre. Ne zmorejo več odziva na odsotnost intenzivnih zunanjih dražljajev, odziva na dolgčas.
Ta jim lahko predstavlja tako hudo travmo, da je njihov odziv enostavno to, da jih dolgočasenje spravi v stanje boj ali beg – sproži lahko agresivne izpade ali otrok kar nekako zamrzne in le čaka, da stresna situacija mine.
To ni presenetljivo v svetu, ki ga lahko vidijo okoli sebe.
Otroci odraščajo v svetu, kjer vsi okoli njih dajejo vtis, da koristno zapravljajo svoj čas.
V svetu, kjer velja že kar nepisano pravilo, da je človek, ki gleda okoli sebe, nekoristen; tisti, ki potegne iz žepa svoj pametni telefon, pa pametno uporablja svoj čas.
Takole mimogrede, Slovenija velja za državo, v kateri otroci že zgodaj dobijo svoje pametne telefone, in ta starost je z vsakim letom nižja. To je posebej zanimivo zaradi raziskave, ki je bila izvedena pred desetimi leti.
Takrat so slovenski starši odločno zagovarjali mnenje, da otrok pred svojim enajstim letom ni dovolj zrel za svoj lasten pametni telefon.
Diskusija o dolžini počitnic je seveda poglavje zase. A dejstvo, da je tako veliko otrok, ki se ne znajo igrati, če jim nekdo ne pokaže, kako se to počne, bi nas moralo resno skrbeti.
Ne moremo vse krivde prevaliti na pogosto hudo prezaposlene starše. Vsa naša družba je postala družba smombijev oziroma Smart Phone Zombijev.
Pametni telefoni so postali priročen pobeg pred resničnostjo za vse nas, in otroci nas gledajo – ves čas.
Mateja
Časoris
Urša
